Swoop dirkališče

((Sledeči RPG se dogaja še preden so se Siyo, Kareem, Zakkeg in Raphael prvič srečali na Dxunu))

Redkokdaj se je vračal na luno, kjer je preživel svojo rano mladost. Čeprav je bilo res, da je šlo njegovim staršem mnogo bolje kot veliki večini ostalih beguncev, pa vseeno ni imel veliko lepih spominov. Edini od teh so bili, ko je pomagal očetu v mehaniški delavnici za swoop-kolesa, ko se je igral z odpadnimi deli in jih sestavljal skupaj, najprej le v majhne lutke droidov in vozil, kasneje pa se je naučil dovolj da je zvezal tudi čipe in žičke, ter jih pripravil do tega da so se premikale ali pa počele kaj drugega. Kdo bi vedel, če ga morda ne bi takrat našel očetov stari znanec in ga vzel med Jedije, če ne bi tedaj Raphael odrasel v izvrstnega mehanika?
A karkoli se je že zgodilo, njegova ljubezen do dirkanja je ostala. Naj je bilo to v vesolju z lovskimi plovili, po zraku planeta z atmosferskimi vozili, ali pa dober meter nad tlemi s swoop-kolesi, Raphael je z veseljem tekmoval v hitrosti in spretnosti z upravljanjem vozil.
In prav to ga je spet pripeljalo na Tihotapčevo Luno. Največji dirkaški spektakel v celi Galaksiji: Exchange Grand-Prix. Prvenstvo se je odvijalo na najbolje vzdrževani stezi na luni, pod budnim očesom interplanetarne mafije pa je smel sodelovati kdorkoli, ki je uspel nabrati 1000 kreditov vstopnine in je bodisi imel lastno vozilo, bodisi je bil pripravljen doplačati še 10.000 kreditov za enodnevno izposojo. Po drugi strani pa je nagrada znašala nič manj kot astronomskih 1.000.000 kreditov, dovolj za senatorski apartma na Coruscantu ali pa srednje veliko ladjo.
Raphael je bil dovolj pameten, da si je priskrbel dirkalnik še na Coruscantu, kjer ne samo da je za isto ceno za katero bi ga tukaj le najel kupil bistveno boljši dirkalnik, ampak je tudi vedel kje je bil narejen in kdo točno ga je uporabljal in popravljal pred njim, česar na Nar Shadaa ne bi izvedel tudi če bi plačal vrednost celotne lune v kristalih za žaromeč. Oziroma bi izvedel veliko, ampak nič od tega ne bi bilo resnično, tako da bi bil končni izid isti.
Tako je bil sedaj v glavni garaži, kjer je mala množica upanja polnih dirkačev preverjala, popravljala in dograjevala svoje dirkalnike. Pravila so dovoljevala kakršnekoli dodatke za dirkalnike, dokler ga je upravljal in vozil organski voznik (tudi kibernetični implantanti za povečane reflekse in hitrejše mišljenje so bili prepovedani) in dokler so ohranjali standardno velikost vozila. V drobnem tisku je seveda še pisalo da nihče ne prevzema odgovornosti v primeru poškodb na vozilu, vozniku, ali celo smrti le-tega, da vsakdo tekmuje popolnoma po lastni odgovornosti, in da je glede varnosti poskrbljeno le toliko, kolikor je bilo nujno. Ravno zaradi tega so se pametni vozniki izogibali novim nadgradnjam, ki so poleg ene dodatne prestave povečali najvišjo hitrost na skorajda 960km/h. Resda je večja hitrost povečala verjetnost da je posameznik prej prišel na cilj, sesul rekord in pobral nagrado, vendar se je s tem eksponentno povečala tudi nevarnost katastrofalnega in nekajkrat bolj usodnega trčenja.
A Raphael je zaupal v svoje sposobnosti in izjemne reflekse, za slednje se je imel za zahvaliti predvsem svoji močni povezavi s Silo. In seveda je bila skušnjava prehuda, da bi se ji uprl, in posledično je že v osnovi kupil nadgrajen dirkalnik. Sedaj se je ukvarjal še z zadnjo malenkostjo: barvanjem dirkalnika. Krila je že v celoti prebarval na modro, medtem ko je na sredini vsakega krila in pa na ploščatem predelu za pilotskim sedežem naslikal simbol Revanovega imperija z belo barvo. Med dirkači je bilo tako ali tako toliko ekscentrikov s svojimi kapricami, da mu najverjetneje ne bi nihče omenjal nenavadnosti simbola. Ravno je končeval s tistim na zadnjem delu dirkalnika, ko mu je v oči padel eden od ostalih dirkačev...

((Zakkeg))

Še eden izmed dogodkov, še ena izmed ponudb, še eno izmed sprejetih del. Kako zelo monotono je postajalo včasih njegovo življenje se je Zakkeg ovedel že kar nekaj časa nazaj toda kaj, ko ni mogel nič storiti. Lahko je samo čakal na plen, ki bi mu dejansko omogočil zanimiv lov medtem, ko je sprejemal manjše, manj zanimive posle. Toda znotraj belo-črnega oklepa je še zmeraj tlela majhna iskrica upanja. Upanja, ki ga je gojil vsak pravi Mandalorian, da bo kakor vedno v zgodovini galaksije prišla nova vojna. In tedaj se bodo strah vzbujajoči bojevniki, ki živijo samo za vojne, vrnili v svoji polni moči.
Toda vojne sedaj ni bilo zatorej lovcu ni preostalo drugega kakor, da se je premaknil naprej med dirkalniki, ki so se odločili udeležiti dirke. Čeravno je bilo orožje prepovedano se je v njegovih dlaneh nahajala zvesta puška, ki jo je imel že kdo bi vedel koliko časa. Kar nekaj prask je imela že na sebi toda če je Mando'ad zaupal kateremu orožju potlej je bilo to tole. Nikoli ni zatajilo in prilagojeno je bilo njegovemu okusu. Do potankosti je poznal težko povzročiteljico smrti pa naj so si drugi mislili kar so si hoteli. Nihče nas ne bo nikoli razumel. Počasi se je čelada premaknila, da se je svetloba odbila od zelenega vizirja. Oči so potovale od udeležencev pa vznemirjenih navijačev in opazovalcev dogajanja, ki so se že pričenjali zbirati. Skrb za mir in varovanje. Koga pa naj varujem presneto? Včasih se res ni razumel, da je sprejel takšne naloge. Drugače bi bilo, če bi živel v pomanjkanju in bi bil to edini izhod. Vendar ne, vsega je imel dovolj. Morda pa ga je zanimala dirka sama? Ne, mnogo bolj so ga kakor dobrega mehanika pritegovali dirkalniki, ki si jih je tako lahko ogledal povsem od blizu.
Ravno je tako opazoval udeležence, med katerimi se je zagotovo sprehajal tudi kakšen bodoči mrtvec, ko je v njegove oči padlo nekaj nenavadnega. Res je bilo sicer, da je bilo na teh strojih mogoče opaziti mnogokrat čudne poslikave toda to, kar je videl, mu je naravnost skočilo v oči. Kakor nekdo, ki je bil udeležen v vojni, je takoj prepoznal znak svojega nekdanjega sovražnika v preživetih bojih. Revan in njegov propadli imperij. Do nekdanjih nasprotnikov ni gojil nikakršnih agresivnih čustev, saj so jih pošteno premagali. Vsakič, ko smo poraženi in pademo vstanemo še močnejše, še pametnejši. Stopil je proti opaženemu dirkalniku in pri tem odrinil nekega nepridiprava, ki se mu je znašel na poti. Le-ta je odletel v stran, preklinjajoč v kdo bi vedel katerem jeziku čemur pa se Zakkeg ni imel čas posvečati. Stopil je ob boku stroja, prav zraven kril modrih odtenkov. Nekaj mu je pravilo, da ta na pogled mirni dirkalnik, izvzemajoč znak, zna prinesti na dirko še dodatno popestritev. Dvignil je čelado, ki je bila do tega uprta v bele črte na modri podlagi ter se zazrl v očitnega voznika, ki je ravno nekaj delal zadaj. Trenutek ali dva je postal preden je premaknil noge in stopil do osebka. Če bi na koga stavil bi zagotovo na njega, to je bil sedaj prepričan. Pa čeravno ne vem zakaj. Recimo temu instinkt. Oh, ko bi ga le večkrat upošteval. Recimo tedaj na bojnem polju, ko mi je nekdo ukradel uboj. Samo zato, ker nisem instinktno streljal v tistega Jedija temveč sem razmišljeval, kam naj usmerim konec puške. Dregnil je s cevjo neznanca po ramenu. Zeleni odtenki vizirja oblike črke T so še zmeraj opazovali bitje pred seboj. Končno je globoki glas spregovoril. "Potrdilo o plačilo in udeležbi na dirki."

((Sry da je trajalo XD))

Medtem ko se je ukvarjal s še zadnjo površino ki jo je bilo treba še pobarvati, je k njemu pristopila z jeklom obdana humanoidna oblika. Vedel je, kje se je nahajala, čeprav se je obrnil šele ko ga je prišlek nič kaj prijazno butnil ob ramo s cevjo orožja, ki je bilo mnogo preveliko in premočno da bi bilo v teh prostorih dovoljeno. Skoraj bi že z roko segel po žaromeč, ki je ležal na varno spravljen v kabini, ko si je premislil. Od jeklenega možaka je zaznaval mešane občutke, a najbolj prevladujoč je bilo predvsem dolgočasje. Besede, ki jih ta je izrekel zatem, so še potrdile kar je zaznal, in naenkrat je postalo popolnoma smiselno zakaj je nosil takšno orožje: očitno je bil stražar. Navsezadnje so pravila ki so jih postavljali pri Exchange veljala le za vse ostale in pa nekatere podrejene; varnostnike so pogosto opremili z velikimi puškami, ki so že z vizualnim učinkom ki so ga imele na ljudi rešile polovico težav.
"Seveda, samo trenutek," je dejal, prebarval še zadnjo zaplato, nato pa segel z roko v kabino. Malo je pobrskal po predalu, mimogrede premaknil žaromeč tako da je bil spravljen za flaško rezervnega nitroxa, nato pa potegnil ven majhen datapad s kodo.
"Tukaj, izvoli," je rekel kratko ko je datapad izročil varnostniku.
Vsak tekmovalec je namreč ob registraciji in plačilu štartnine dobil podobnega, in ko je bil datapad vstavljen v poseben bralnik ki so ga imeli le uslužbenci, se je na bralniku izpisalo ime pod katerim je posameznik dirkal, če je dirkalnik lasten ali izposojen, kolikokrat je že dirkal na tej dirki, in pa seveda vsi še neplačani dolgovi do Exchange. Slednjih Firrerreon na srečo ni imel, se mu je pa na kotiček ustnic prikradel droben nasmešek ko je pomislil na psevdonim pod katerim je dirkal. Modri Mishalope. Najbolj smešno je bilo, da praktično nihče ni vedel kaj točno je pomenilo in so si zato razlagali kot da je šlo za nekaj hitrega ali pa mogočnega. Resnica je ta ugibanja delala še bolj absurdna in zato za nosilca tega psevdonima toliko bolj smešna. Le kdo razen tistih ki so živeli na Firrerreu bi namreč vedel da gre za endemično vrsto delno-inteligentnih lemurjev, sploh glede na to da na planetu ni bilo tujcev?