Podzemno svetišče

"Povej o Rakatah, o njihovi največji šibkosti." Komajda slišni glas se je razlegel po prostoru in kdor bi stal nekoliko stran, ga ne bi niti slišal, a velikanski zlati kip ga je. Njegove besede so se razlegale skozi valove Sile, zaznali so jih lahko samo tisti, ki so bili močni v njenem obvladovanju in Darth Ominosus je že bil eden takšnih. Rakate na višku svojega Neskončnega Imperija niso bili nikakršni primitivci, ampak odlični vihtilci Sile in karkoli so ustvarili, je bilo v tesni povezavi z njo. Še bolj je to veljalo za ta zlati kip, ki je stal v središču podzemnega svetišča in bil ves čas osvetljen s posebno lučjo neznanega izvora. Morebitnemu obiskovalcu bi predstavljal navaden kip, postavljen čaščenju Bogov, a njegova funkcija je bila precej boljša. To je Sith Lord spoznal med svojim dolgim preučevanjem prostora, predvsem pa s pomočjo Rakat, ki so mu ne najbolj voljne priznale nekatere skrivnosti njihovih kreacij. Največjo izmed vseh na Lehonu je predstavljal ta zlata mogota, ki je hranila prav vse znanje rase, vključno s skriti in že zdavnaj pozabljenimi podatki. Moral si biti močan v Sili, ji pravilno zastaviti vprašanje in nenadoma si v mislih zaznal tisto, kar ti je sporočala. Zadnje tedne se je Sith nenehno ukvarjal z kipom in v svetišču preživel po mnogo ur, medtem ko so njegovi podložniki gradili in obnavljali zgornji tempelj ter pripravljali vse potrebno, da bo služil Ominosusovemu namenu. V prostoru ga ni smel motiti nihče, če pa je kdo bil tako nor in po nesreči vstopil vanj, ga je Sith Lord lastnoročno ubil in njegovo telo žrtvoval kipu, ki je prejemal tudi tovrstne darove.
Šele v zadnjih nekaj dneh je Ominosus prišel na pravo sled in zdaj je bil pred odkritjem, ki bi znalo spremeniti usodo galaksije. "Kaj je ugonobilo Rakate? Od kod je prišla ta bolezen? Kako je nastala?" Po glavi se mu je smukalo toliko različnih vprašanj, da jih je kar naenkrat izstreljeval in čeravno je vedel, da stroj odgovarja postopoma, ga to ni ustavilo. "Rakatanska kuga je bila bolezen, ki se je bliskovito razširila po vsej galaksiji in pobila več kot tri četrtine Graditeljev. Čeprav je njen izvor neznan, bi naj po raziskavah nekaterih strokovnjakov izvirala na Galuchu, ki so ga Graditelji zavzeli in na njej ustvarili nekaj začasnih kolonij. Graditelji naj bi prišli v stik z redko gobo, vrste Nautuctus, ki je zaradi močne povezave s Silo predstavljala izvor zelo nenavadne bolezni. Kdor se je je dotaknil, je nase prevzel nekaj njenih klic, prav tako pa je navzočnost Sile povzročila mutacijo virusov, kar je povzročilo umiranje Sile v Graditeljih, ter tudi njihovo smrt. Ko so klice enkrat prešle nanje, se je bolezen začela z dihanjem hitro širiti med Graditelji in to je pomenilo njihov konec. Pozor! To je zgolj teorija, ki ni bila nikdar dokazana in je znana le med Rakatami." Dotok besed se je ustavil in Sithove žareče oči so se počasi razprle. Čeprav so bile vselej enako srhljivega odtenka, je bilo tokrat v njih zadovoljstvo in ko je Ominosus vstal, se je po prostoru razlegel ledeno hladen krohot. Končno je našel tisto, kar je toliko časa iskal. Republika in Pride sta imela mnogo več pripadnikov, a sam je našel aduta, ki bo pokopal vse njihove pse in potem bo galaksija v njegovih rokah. Med svojim iskanjem je naletel tudi na druge koristne stvari, med drugim tako imenovan Materin Aparat, ki pa ga kljub vsej zanimivosti ni tako prepričal. S tem bi bilo mogoče ustvarjati nova, na Silo občutljiva bitja, ki bi predstavljala nekakšno nadraso in bi prevladala nad navadnimi smrtniki. Česa takega se resda ne bi branil, toda za prevlado v galaksiji bi potemtakem potreboval tisoče takšnih bitij, proces njihovega ustvarjanja pa bi trajal veliko predolgo. Ne, kuga je predstavljala mnogo boljšo rešitev. Ko jo enkrat spustim na galaksijo, bodo Jediji in Sithi izgubili povezavo s Silo in za večno izginili. Tako se bo z galaksijo zgodilo isto, kot se je z Rakatami in takrat bo prišel čas za Materin Aparat. S tem bo ustvaril sebi voljna bitja in v vesolju ne bo nikogar, ki bi se mu postavljal po robu.
Ta misel ga je tako razvedrila, da bi za hip skorajda pozabil na previdnost in že takoj ukazal svojim morilcem, naj pripravijo ladje za odhod na Galuch. Toda ne. Takšno potovanje je terjalo priprave, predvsem pa preudaren pristop. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se z boleznijo okužili njegovi podložniki in potem bi bil on tisti, ki bi ostal brez Sile. Najmanj tveganja bo s tem, da na Galuch pošlje Rakate in ujetnike, ki ne služijo nikakršnemu namenu. Tam jih bo pustil dovolj dolgo da ugotovi, ali je v teh gobah kaj resnice in če se besede kipa potrdijo, bo moral iznajti način zaščite pred kugo. Morda mi boš tudi tukaj pomagal. Zadovoljno je poškilil proti kipu in nazadnje sklenil, da se je dovolj posvetoval z njim. Obrnil se je, da je njegov dolg plašč zaplapolal po zraku in se napotil proti enemu od izhodov iz svetišča, saj si je moral ogledati delo svojih delavcev. Rakate mu templja kajpada niso z veseljem prepustili, a njihovo mnenje je bila zadnja stvar, ki ga je zanimala. Čeprav so bile povečini šibke in nekoristne, je v njih bilo vsaj nekaj fizičnih sposobnosti in tudi te so bile koristne, ko je prišlo do spopada s sovražniki. Vodje Rakat so bile druga pesem in ravno na njih se je Sith Lord poskušal okoristiti. Kot se je bolezen nekoč pričenjala pri njih, se bo v bližnji prihodnosti morda tudi končala pri njih.