Taktična pozicija T6

Groza je skupaj z dvema spremljevalnima križarkama izstopila iz hiperprostora v sektorju T6, kraja ki ga je bilo z gravitacijskim poljem nemogoče prečkati s svetlobno hitrostjo. Terminali na poveljniškem mostu so utripali kot nori, njihovi upravljavci pa so kakor hitro so mogli izvajali predvidene postopke. Poleg standardne identifikacijske procedure, preko katere so potrdili, da sta bili obe skupini ladij še vedno pod nadzorom tistih, katerim so pripadale, sta se zgodili še dve omembi vredni stvari. Preden so skočili v svetlobno hitrost, so zajeli ladjo ki jim je letela nasproti, le nekaj trenutkov zatem ko so se pojavili tukaj, pa se je v gravitacijski žarek ujelo še eno osebno plovilo. Slednje jim je bilo neznano, vendar pa je prvo ladjo, tisto ki so jo prestregli nad Coruscantom, Pride kljub drugačni kodi prepoznala v enem pogledu.
"No, zdaj vemo kaj se je zgodilo s Tihim Morilcem," je rekla sladko, zavedajoč se kdo je premagal njenega nekdanjega, in na njeno veselje že nekaj časa pokojnega vajenca, prejšnjega lastnika ladje, kajti na njenem krovu ni pričakovala nikogar drugega. Kako zelo podobno Raphaelu bi bilo, da bi na vrat na nos sledil svoji sovražnici in jo izzval na dvoboj. Ali pa so njene besede naredile vtis nanj in se ji je želel pridružiti? Čeprav ji je ta misel po eni strani zelo prijala, pa je bila dovolj pametna da je predvidela, da bi bilo takšno zavezništvo v najboljšem primeru kratkotrajno, v najslabšem pa past. Kolikor je modrolasca spoznala na Korribanu, ji je bilo jasno da njemu ni mogel ukazovati nihče razen Revana. Čeprav, če bi dajala vtis da so bili njeni cilji tisto, česar bi si želel tudi Revan...
Njen tok misli je prekinil eden od protokolistov z nič kaj prijetno novico:
"Lady Pride, izkazalo se je, da je bil na ladji le en potnik. Ali mogoče bolje rečeno, potnica. Rjavolasa pripadnica človeške vrste, očitno ni pričakovala da jo bomo ujeli. Mislil sem poslati skupino ponjo, z vašim dovoljenjem."
"Ne," ga je prekinila vladarica Sithov. "Zaprite vse izhode med dokom njene ladje in mostom, pustite ji le eno pot, in ta naj pelje sem. Mislim da ne rabim poudarjat da uporabite protokole, ki se jih brez dostopa do centralnega računalnika ne da zaobiti. Prej ali slej se nam bo pridružila, čutim da ni takšne vrste oseba, da bi preprosto čakala na svojo usodo. In na ladjo ji pošljite povabilo naj se nam pridruži na mostu. Enako storite tudi s tisto drugo ladjo, vendar jo preusmerite na tak dok, da se pot njenih potnikov ne bo križala z našo novo prijateljico."
Protokolist je pokimal in se napotil razdelit ukaze računalnikom in osebam, ki naj bi jih izpolnili. Zraven je še dodal ukaz, ki ga njegova vladarica sicer ni izrecno omenila, vendar je bil vsakemu vsaj delno kompetentnemu oficirju na križarki jasen: poskrbi, da zajete ladje ostanejo v naših dokih.

((Malo krajše tokrat, bom imela več za napisat potem ko se Kareem in Lya prikažeta pred Pride ))

Lovec si je pridušeno brundal neko melodijo, ki mu je Sila ve kdaj priplavala na uho v kaki kantini. S prsti je v ritmu pesmi tapkal po nadzorni plošči, medtem ko ga je gravitacijski žarek vse hitreje vlekel proti zevajočemu doku velikanske križarke, ki se je nad njim bočil kakor žrelo rancorja. Kareem se je namuznil ob asociaciji in se lenobno pretegnil na stolu. Hitro je preveril, če ima na sebi vse potrebno: blasterje, granate, rezervne kreditne ploščice skrite po celem telesu (da, celo na krajih, kamor niti droidi niso skušali vtikati svojih kovinskih senzorjev) in seveda čudni črni vibro-žaromeč, ki ga je nosil za pasom pod tuniko in oklepom, tako da je bil povsem neviden ko si je prek ramen zadegal še lahki nahrbtnik. Ko je mali shuttle nekajkrat krepko streslo in so skozi prednje okno posijale svetle luči, je bilo jasno, da je dospel na cilj. "…in zdaj ožgana ruševina je Talos," si je zadovoljno prepeval, ko si je na hrbet prepasal dva vibromeča, " v Revanovo jezo in Malakov ponos," je veselo nadaljeval in se naslonil na kovinsko steno ob izhodni rampi, čakajoč na poziv. "V besu rdeče je rezilo Malakovo kri prelilo," je svoj glas stišal na mrmranje, ko se je zaslišala hidravlika rampe, " zdaj na skorajšnji odpust spremlja železna ga čeljust," je režeč se zaključil in sproščeno odkorakal po klančini in v povsem prazen dok.

Privzdignil je obrvi in se, za trenutek namrščeno, ozrl po zapuščeni okolici. "Tudi prav," je dejal bolj sam sebi kakor gotovo prisotnim senzorjem za zvok in kameram. Nekoliko si je premestil nahrbtnik, nato pa s poskočnim korakom stopil proti edinim odprtim vratom. Že po nekaj ovinkih je spoznal, da je imela lastnica križarke odličen okus za stil; ne le, da se je znala oblačiti, temveč je imela tudi žilico za interiorno arhitekturo. Žametna, očesu prijazna črnina je odevala vse površine, nevsiljive rdeče lučke pa so pozornega opazovalca stalno opominjale na to, da je pod nadzorom. Ko se je hodnik, po katerem je stopal, pričel širiti, so kljub zaprtim vratom, ki jih je srečal na poti, do njega priplavali udušeni zvoki. Topotanje mnogih nog, zaklicani ukazi in pridušen, a vedno prisoten hrum, ki je pač spadal na tako orjaško ladjo. Na neki točki se je ustavil in celo prisluhnil vrvenju vsega živega in neživega na križarki, nato pa veselo pomahal eni izmed rdečih lučk, ki ga je negibno spremljala, in zopet vzel pot pod noge.

Da je prispel do mosta, je potreboval še nadaljnjih petnajst minut in še to samo zato, ker je do tja pritekel – sicer v počasnem, lagodnem ritmu, ki je bolj služil temu, da si je zopet pognal kri po žilah po sedenju v plovilu – a vseeno je čas kazal na to, kako velikanska je bila v resnici križarka. Zvedavo je pokukal skozi ogromna kovinska vrata in pred seboj ugledal most. "Oho," je smeje ugotovil, ko so njegove oči zagledale v oprijet rdeč lateks odeto postavo, ki jo je slap belih las obdajal kakor avra.

"Lady Pride," je mehko dejal in poševen smehljaj mu je ukrivil ustnice, "vam na uslugo."

Ostani hladnokrvna, nikakor ne razkrivaj svojih misli, ukloni se vsakemu ukazu in odgovarjaj brez omahovanja ji je hodilo po glavi, ko je bilo njeno vesoljsko plovilo že lepo pripeto na večjega bratranca in je drvelo s svetlobno hitrostjo skozi vesolje. Po pravici povedano se ji ni niti sanjalo, kdo je njen ječar, prav tako se ji ni sanjalo kam so namenjeni, še manj pa to, kaj se je zgodilo s templjem na Coruscantu. "Toliko vprašanj. Presneto!" Z škornjem je besno udarila ob kovinska tla, a ji to ni prav nič zmanjšalo njene jeze. Takoj ko se je rešila peklenske roke enega vladarja, je po vsem sodeč prišla pod železno pest drugega, kajti edino v to ni dvomila. Lastnik vsega tega je moral biti kakšen blazno bogat voditelj, ne glede na njegove korenine.
Kakorkoli, ubili me v nobenem primeru ne bodo takoj. Najprej mi bodo dali možnost govoriti in tedaj bom vzela vajeti v svoje roke. Prepričevanje, laganje in dobrikanje ji je vedno šlo, moškim je zlahka zmešala glave in jih pognala v dejanja, ki jih v normalnem stanju ne bi nikdar naredili. In če je bil lastnik tega ladjevja kakšen smrdljiv pripadnik Excangea ali druge kriminalne organizacije, bo kaj kmalu podlegel njenim lovkam. Mamljive rdečkaste ustnice so se ji ukrivile v zadovoljen nasmešek in lenobno se je ugnezdila v sedišče. Panika ji ne bi prav nič pomagala, orožja v tem plovilu ni bilo, tako da je bilo vse odvisno od Lyinih preračunljivih možganov. Zaprla je veke in se za nekaj časa prepustila meditaciji, v kateri je poskušala iz svojih misli odstraniti vse pomembne informacije, ustvariti okoli njih neprebojni zid in se zavarovati pred zunanjimi vplivi. Pred kriminalci takšne zaščite ni potrebovala, a življenje je bilo polno nepredvidljivih zasukov in lahko bi pristala v rokah kakšnega vihtilca Sile, ki bi ji takoj poskušal vdreti v glavo. Sile ne bi mogla prikriti, mojster pa jo je naučil spretnega prikrivanja resničnih misli in občutkov, tako da s tem ni imela nikakršnih težav.

Ko je čez nekaj časa ponovno odprla oči, je presenečeno ugotovila, da so izstopili iz svetlobne hitrosti in se ustavili blizu orjaške rdečkaste krogle, posejane s temnorjavimi lisami. Hmm, le kateri planet bi bil to? V galaksiji je bilo ogromno znanih puščavskih planetov in še več neznanih, tako da bi bilo ugibanje podobno iskanju zrna v pesku. Namesto nepotrebnega razmišljanja se je raje vzdignila in se posprehodila po plovilu, če bi našla karkoli priročnega. V shrambi je bilo nekaj hrane in pijače, a to je ta hip ni zanimalo. Podala se je v zadnji predel plovila, v prostore, kjer je spala trojica prejšnjih lastnikov ladje in pobrskala po omarah. Začuda niso bile prazne. "Glej no, to pa ni tako slabo." Zagledala je obleko iz črnega usnja, ki se je morala tesno oprijemati telesa in tako še poudariti Lyine zapeljive obline. Pri obleki so ležale še istobarve črne hlade z rjavim pasom in bleščeči škornji z visokimi petami, ob katerih se ji je nasmešek samo še razlezel. "Super, v tem se mi ne bo mogel noben upreti." Svoje stare in na marsikaterem mestu že zdelane kose je odvrgla na tla in se preoblekla v nova oblačila, ki so ji bila sicer nekoliko tesna, a so bile zato ženskine obline še toliko opaznejše. V petah je bila tudi višja in ko si je k temu pripela še svoj temni plašč z oglavnico, je bila v čisti črnini. Da takoj ne razkrijem preveč. Lase si je razmršila in si jih popravila za ušesa, ter se nato vrnila v pilotsko kabino, čakajoč na srečanje s svojim ječarjem. Ni ji bilo potrebno dolgo čakati. V praznem hangarju se je kmalu pojavila dvojica osebkov in se napotila naravnost proti vratom njenega plovila. S pritiskom na gumb jih je odprla, se na petah zasukala in elegantno odkorakala prišlekom naproti.
Vojaka nista bila tiste vrste, da bi ju lahko takoj uvrstila med kriminalce in lovce na glave, a je to ni vznemirilo. V temnih klepih in čeladah sta bila povsem zakrita, govorila pa sta splošni jezik. "Bi stopili z nama? Lady Pride vas pričakuje." Oborožena z dolgimi laserskimi puškami in obtežena z težkimi kovinskimi ploščami sta bila kar dobro zavarovana, a med Mandaloriane jih vseeno ne bi uvrstila. Lady? Pa ne, da me je ujela babura. Za en sam hip ji je nasmešek zbledel, a si ga je nato pričarala v prvotni veličini. Bodo njeni čari delovali na drugih, saj na plovilu niso mogle biti izključno ženske. "Odpeljita me k vaši lady" je mirno odvrnila in se jima prepustila. Rjavkasti lasje in dolgo ogrinjalo so zavihrali za njo, ko se je spustila po spuščeni rampi majhne ladje in zakoračila preho praznega hangarja. Marsikaj v njem in tudi hodnikih, ki so nato sledili, jo je spominjalo na Ravianat, a vendar so bile razlike očitne. Gospodar oziroma gospodarica tega plovila je oboževala tople črne barve, v kombinaciji z rdečico, medtem ko je njen mojster uporabljal grobno črno in hladno modro. Odslikava duš je namuznjeno pomislila in lenobno sledila stražarjema. Koraki njenih škornjev so odmevali po zaobljenih hodnikih, a razen pritajenih glasov ni bilo mogoče slišati ničesar drugega. Minilo je še kar nekaj minut, preden so dospeli do mosta in nedvomno bi jo velikost ladje očarala, če ne bi bila vajena Ravianata.
Pred mostom se je dvojica ustavila, vrata so se odprla in Lya je elegatno zakoračila v ogromen podolgovat prostor, kjer je kar vrvelo različnega osebja. A središče vsega je predstavljala ženska v rdečem lateksu, z belimi očmi in belimi lasmi, ki je zrla naravnost v njeno smer. Okus ima je bilo prvo, kar ji je švignilo po mislih, a je takoj zatem prenehala razmišljati ter se raje osredotočila na dvojico pred seboj. Poleg belolaske je namreč stal še en zapeljiv mladenič in se slinil ob pogledu nanjo. Lya se zanj ni zmenila, pač pa je obstala ob ženski in jo naslovila tako, kot si je vsak želel biti naslovljen. "Lady Pride." Ob tem se je komajda opazno priklonila in počakala nekaj trenutkov. "Kako vam lahko pomagam?" Ta hip je že vedela, da ima opraviti s Sithom, saj je bila Sila v belolaski silno močna in nič je ne bi moglo skriti pred Lyinimi vsevidnimi očmi. Že prej je svoj nasmešek nekoliko zmanjšala, saj se pri ženskah ni obrestoval v tolikšni meri, kljub plašču pa se je dalo prav jasno videti njeno črno obleko in bujno oprsje, ki ni veliko zaostajalo za Pridinim.

((prišel iz podzemlja Coruscanta
ccc sem pa bil zaveden, da nadaljujem nad Ziost P; pa sm najprej tja mogu letet pol pa še nazaj P;))

Sproti, ko mu je glas delodajalke skozi komunikator sporočal koordinate, jih je vtipkal ter vnašal v računalnik. Kratek pisk, ki je naznail začetka pogovora, je sedaj le tega tudi prekinil, da se je Mandalorian ponovno znaše obdan samo z zvoki sedaj že ogretega in na letenje pripravljenega motorja. Čeravno je podana destinacija po že naloženem zemljevidu znanega vesolja prikazovala izključno praznino, ki jo je tam zgoraj na pretek, lovec ni dvomil, da se tamkaj nahaja matična ladja. Z spretnim manevrom se je izognil dvojici nasproti prihajaočih ovir na poti in še pospešil hitrost, da so pričela nadstropja planeta-mesta skorajda švigati mimo njegovih oči. Kaj kmalu se je znašel med belimi oblaki čemur je sledila nova prepreka. Moral je namreč kontaktirati komunikacijski stolp in opraviti proceduro. Ne njegovo srečo denar ni bil stran vržen, saj ni kupljeno vozilo povrzočilo nobenih sumov. Nekaterim Huttom pa se le še da zaupat. Dokler imaš dovolj kapitala seveda.

Čeravno bi veliko raje sam ostal v kontroli nad krmilom je Zakkeg dobro vedel, da računalnik vnesenih koordinat ne more zgrešiti. Ni minilo dolgo, ko je manjši sunek stresel ladjo, kar je lahko pomenilo samo eno. Da se je lovec na glave ujel v vlečni žarek lebdeče baze Sithinje. Ker bi bilo glede na velikostne razlike kakršno koli poizkušanje upiranja brezvezno je Mando'ade raje ugasnil pogonski sitem. Črno okolico, ki se je videla skozi steklo, je kaj kmalu zamenjal hangar. Ob spustu vhodne rampe so se prve prikazale noge bojevnika, nato cev puške in šele nato preostalo telo. Oči je kaj hitro pritegnil ob strani stoječi vojak, ki je brezbrižno zrl v zeleni vizir. Pretiranega posedovanja logičnega sklepanja ni bilo potrebno, da se je lahko razbralo, da je šlo za začasno določenega vodiča. "Sledite mi." je bilo vse, kar je čakajoči izustil preden se je obrnil in odkorakal proti enim izmed vrat. Kaj naj bi torej prišleku preostalo drugega kakor, da sledi? Lahko bi sicer trmoglavi, zahteval več pojasnil ali kakšne druge detajle toda to pač ni bilo v njegovi krvi. In njegovem Mandalorianskem duhu, ki je bil vzgojen še po načelih tistih članov tega vojne željenega ljudstva, ki so bivali v starih časih njihove slave.
Okolica, ki bi v kom morda zbudila neko navdušenje nad interesantnim okusom lastnice križarke, ni v okrepljenemu osebku premaknilo nikakršnega čustva. Stena je stena pa naj bo še tako okrašena. Edino pomebna je njena namembnost ter uporabnost v ekstremnih razmerah. Koraki so dvojice vojakov so se od pregrad odbijali in počasi, z vsakim odmevom, je zvok zgubljal na jakosti. Toda že naslednji trenutek je izginuli hrup nadomestil nov premik, nov korak. Monotonost je zavzela ozračje premikajočih, saj nobeden izmed njiju ni izustil niti besedice. Če bi se ustavila bi najverjetneje lahko v tišini slišal bitje srca pod oklepi. K sreči so se tedaj vrata na pred njima odprla, da je vsaj drsenje le teh rahlo razdrlo nastali zid. "Izvolite naprej." je pomignil sithovski bojevnik ter se odmaknil na stran. Za lovcem na glave se je izhod zaprl kakor, da bi bil iznenada ujet v neprodušni škatli. Toda že sekundo po »ujetju« se je pokazal nov izhod. Pred njegovim obličjem se je prikazal most, kjer se je odvijalo glavno upravljanje z križarko. Pretegnil je prste, ki so po stari navadi počivali na sprožilcu in stopil naprej. Pogled je ujel podobo Sith Lady in um je hitro narekoval nadaljne poteze. Čeravno Darth Pride ni bila sama, saj je v njeni bližini že stal par. Za ženske obline ni mogel trditi, da so mu bile poznane, vendar pa ni povsem isto menil o obrazu moškega. Njegove poteze, skupaj z brazgotinami, so mu delovale znano čeravno ga sedaj tisti trenutek nekako ni in ni mogel umestiti v točno določen spomin. Ker pa namen njegovega srečanja z Sithinjo ni bil vseboval obujanja doživetih dogajanj iz njegovega živeljanja se je v tišini, kakor pravi bojevnik vojaških Mando'adov, priključil in čakal na nadaljan navodila. Oziroma, da pride na vrsto.

((Če smo malo pedantni; v vsem tem dogajanju Pride ni imela časa, da bi se preoblekla iz oklepljenega črnega spandexa ki ga je nosila v templju, za oba prišleka pa je izrecno ukazala naj jima le pošljejo sporočilo in jima odprejo samo eno pot do mosta, brez kakršnihkoli stražarjev. Ampak imam zdajle navdih za pisat, tako da bom to spregledala in se prilagodila ))

Gledala je velikansko črno križarko skozi razgledno okno Groze. Kljub temu da sta bila Jensaarjeva Groza in Taralov Strah opazno večji (in bolje oboroženi) od Črne Trdnjave Admirala Jevyana, pa je Pride vedno znova občudovala kako zastrašujočo jo je naredil njen kapitan. Velik del tega je bilo po krivdi zamolkle črne barve in dvojih bleščečih luči nad komandnim mostom, ki sta delovali kot oči velikanskega črnega krokodila. Vprašala se je, ali naj Jensaarju zaupa da bi bilo njegovo plovilo bolj zastrašujoče, če bi bilo tudi od zunaj črno, ne le znotraj. A to sedaj ni bilo pomembno. Tako ali tako pa je večja od obeh poveljniških ladij v sektorju, ki je bila temno-sive barve, večkrat dokazala svoj učinek z dejanji, tako da sama podoba niti ni bila ključnega pomena. Jensaar je zapustil njeno stran. Navsezadnje kapitan ladje ni moral le stati križem rok in čakati na naslednji gospodaričin ukaz, glede na to da mu ni zapovedala drugače. Tudi sama je zapustila prostor pred oknom in se šla preobleč v ozek top in kratke hlačke iz rdečega latexa. Glede na to, da je bil poveljnik ladje Jensaar, je bila temperatura ustrezna njegovemu okusu; ta pa je bil pošteno višji od Arkanianke, ki je še posebej ljubila ledene planete, in ji je bilo posledično v enodelni obleki iz spandexa, ki se je zapenjala pri vratu in je pokrivala celotno telo, že počasi vroče.
Minuto ali dve potem ko se je vrnila v drugačni opravi, so se že odprla vrata in skoznje je stopil črnolas moški nekoliko temnejše polti in z obrazom, ki se je očitno nekoč znašel preblizu fragmentacijske granate. A brazgotinam navkljub je premogel nekakšen divji in neobrzdan šarm, in Pride je bilo kar jasno da je moralo nemajhno število pripadnic boljšega spola že kdaj končati v njegovem objemu.
Po videzu, nagovoru, oboroženosti do zob, ter dejstvu da so bile tako njegove oči kot površinske misli centrirane na njeno oprsje, ji je bilo kar jasno da je imela pred seboj lovca na glave, katerega holodisk so našli na Senčni Pesti. A to še ni bilo vse: za njim sta se v manj kot minutnem razmiku pokazala še z dvema stražarjema pospremljena ženska, za katero je sklepala da so jo ujeli na krovu Tihega Morilca, in njen zvesti, sedaj ga je že lahko nazivala tako, Mandalorianski tank na dveh nogah. Opomnila se je, da bo morala protokolistu naložiti oster disciplinski ukrep, ker je po žensko poslal stražarje, kljub temu da mu je izrecno ukazala da naj ne pošilja nikogar, le računalniško sporočilo in odprta vrata v eno smer. Vendar bo to moralo počakati, saj je bilo bolje če prišleki niso vedeli za dejstvo, da se celo med njenimi podložniki kdaj pa kdaj najde kakšen z okvaro sluha.
Zakkegu je le kratko pokimala, saj je sklepala da je bilo dovolj jasno, da mu naslednje naloge ni mislila zaupati pred dvema neznancema. Žensko pa je preučila od glave do peta in nato spet nazaj. Bila je privlačna, vsekakor, glede njene obleke pa se ni mogla odločiti, ali ji gre na živce da je bila to ta dan to že druga oseba, ki se oblači podobno kot ona, ali pa naj to vzame kot namig da je nezavedno začela svoj modni trend. Sicer se za modne muhe premožnih spremljevalk senatorjev in drugih pomembnežev sama ni kaj dosti brigala, vendar pa jo je ideja, da bi ljudje začeli kazati strinjanje z njenimi prepričanji tako, da bi se oblačili njej podobno, hkrati fascinirala in odbijala. Odločila se je preložiti razmišljanje o tej temi na bolj primeren čas.
"Dobrodošla," je pozdravila prišleka s sladkim glasom. "Zate sklepam, da si Kareem," je dejala in stopila naprej, ter se s konicami prstov na sredi njegovih prsi dotaknila oklepa, ki ga je nosil čez opravo. "Orožja ne boš potreboval. No, ne še," je dodala. Stopila je še do mlade dame, ki je s svojimi močno varovanimi mislimi in žariščem Sile nedvomno bila izučena kot Jedi ali Sith, kajti njena aura je bila ravno tako nadzorovana kot njena čustva, tega pa se po njenem vedenju nihče ni naučil sam od sebe. Šele ko ugotoviš, da sovražnikovi radarji zaznajo tvoje lovce preden se sploh približajo, začenjaš razmišljati da bi jih moral narediti za radarje nezaznavne.
"Nad tabo, draga moja, pa sem malo razočarana. Ne zaradi tebe, ne skrbi, ampak zato, ker sem v tisti ladji pričakovala nekoga drugega. Si jo ukradla ali kupila od moškega v modrem oklepu?" jo je vprašala medtem ko se je kot mačka počasi sprehodila mimo nje in s kazalcem podrsala po njeni čeljusti.
Mandalorianu je na del čelade, pod katerim bi se moralo nahajati njegovo lice, pritisnila kratek poljubček in ga na kratko pohvalila z "dobro opravljeno, Zakkeg." Cmok je bil komaj kaj več od dotika z ustnicami, saj Pride ni ravno uživala v poljubljanju kovine, vendar pa ravno dovolj, da je na čeladi pustila bežen odtis rožnate šminke.
Naredila je še nekaj korakov in se vrnila na vrh petih stopničk, ki so ločevale nekoliko dvignjen pod z razglednim oknom od predela, na katerem so čakali trije prišleki.
"Najbolje da kar preskočimo dolgovezenje in preidemo k bistvu," je dejala sedaj popolnoma resno, njen pogled neuklonljiv. "Oba sta prišla semkaj, ker mi imata za ponuditi nekaj boljšega, kot če vaju gola spustim v vakuum vesolja. Zdaj je torej na vama, da me prepričata."

Zdaj ko je stal tako blizu svoji – upajmo – bodoči delodajalki, si je lahko podrobneje ogledal njene obrazne poteze in govorico telesa. Sicer človek ni rabil Sila ve koliko sposobnosti in izurjenega očesa, da bi opazil avro moči in dominance, ki se je od nje sevala v valovih. Oblast je izžarevala tako očitno, kolikor bi bil očiten vibromeč, če bi ga nekdo uporabil kot nabodalce za tvoj trebuh. A hkrati je bilo iz načina, kako se je z neko plenilsko sproščenostjo naslonila na ograjo, razvidno, da ne gre le za fizično premoč nad bitji v sobi; Lady Pride se je samozavestno zavedala, da je nihče na mostu in s kancem zdrave pameti ne bi skušal izzvati, in to je vsakemu gibu dodalo neko posebno mehkobo, ki je lovec ni znal opisati. Tudi par belih oči, ki je kakor da vidi vse do tvoje duše zavrtal skozi človeka, je v vsakomur vzbudil vsaj nekaj strahospoštovanja. Sam zase sicer ni mogel trditi, da ga je popolna belina njenih oči vznemirjala – med svojim potikanjem po Galaksiji je bil srečal že marsikatero bolj strašljivo obliko življenja – ne, bolj ga je motilo to, da je bilo iz snežne beline strašno težko brati čustva. Saj ne, da je od Sith vladarice pričakoval, da bo nekaj tako ranljivega, kakor so bila čustva, nosila vsem na pogled kar v svojih očeh, a včasih je že sekunda za trenutek zdrobljenega zidu koncentracije pomenila odločilno prednost.

Njegovo notranje razglabljanje o Lady Pride je kaj kmalu prekinil par stražarjev, ki je spremljal osupljivo privlačno rjavolasko v črni, oprijeti obleki. Enkrat za spremembo pa Kareem ni brez sramu zrl vanjo zato, ker bi ga tako očaralo zapeljivo gibanje njenih bokov, temveč zato, ker je prepoznal obleko, ki jo je dekle nosilo. Nenavadno, je zaključil sam pri sebi, zavedajoč se dejstva, da so v sobi z njim najbrž čepeli najmanj trije, če ne več, sposobni vihtilci Sile in s tem tudi bralci misli. Svojih adutov in pogajalskih prednosti vsekakor ni nameraval razkriti z nečem tako preprostim, kakor je bil zlom koncentracije, zato se je s skoraj vidnim fizičnim naporom prisilil, da je pogled odvrnil od temačne ženske, ki se je ustopila poleg njega. Da bi bila šala na njegov račun popolna, je s sikanjem predelnih kovinskih vrat na most stopil še od glave do peta v oklep odet Mandalorian. Galaksija je bil kljub vsej svoji veličini očitno še vedno dovolj majhna, da se je lahko znašel z bokom ob boku z dvema človekoma, ki sta v zadnjih nekaj dneh očitno bila v stiku z njim oziroma z njegovimi sopotniki.

Tokrat je tok njegovih misli prekinila kar Sithinja osebno in že s prvo besedo pridobila popolno pozornost dospele trojice. "Nedvomno," je dejal bolj sam sebi kakor njej, ko mu je s preteče mehkim glasom zatrdila, da orožja vsaj za tisti čas še ne bo potreboval. O Sithih je krožilo mnogo govoric; a o tem, kakšne miroljubne nravi so, ni govorila niti ena. "Moški v modrem oklepu", ki ga je omenila Pride, je bil s skoraj stoodstotno gotovostjo Raph, saj se je med belolasko in Jedijem že na tistem peklenskem zborovanju zaznavalo neka čudna, subtilna trenja. In, Sili na ljubo, koliko tepcev pa je lahko paradiralo po Galaksiji v modrih oklepih?

Lovčev pogled je za trenutek ušel na stran, k rjavolasemu dekletu v črnem kostumu, ki je nekoč pripadal privlačni Zeltronki, a ker ni bilo razvidno, da namerava začeti, je kar sam povzel pobudo. Naredil je majhen korak naprej in si dovolil neuklonjen pogled v prodorne bele oči, ki so zdaj nanj zrle z nekolikanj dvignjenega podija. "Iz govora v meditacijski dvorani sem prišel do sklepa, da je spreminjanje Republike in celotne Galaksije tik pred pragom in Sili na ljubo mi je vseeno, kakšni so vzroki. Je že res, da je senat morda trop sebičnih schutt, ki se z Republiko ukvarjajo ravno toliko kakor kakšen gizka, ampak vojna nikdar ne potrebuje pravega vzroka. Povod smo že videli in ravno tu se zadeva obrne," je pričel v mirnem tonu, ne da bi prekinil očesni stik. "Lady Pride, sicer nisem nikakršen vihtilec Sile, a v trenutku, ko ste samo smetano trenutnega Jedi reda pomedli na tla z enim gibom, je bilo pač jasno, kdo bo zmagovalec. A prepričan sem, da imate za seboj že celo armado treniranih morilcev, asasinov in vojakov, ki bi se na vaš ukaz rade volje zavihteli v smrt. Čeravno pa se mi ob tem trga srce, je treba reči, da takšna tropa asasinov ni Sila ve kako sposobna, če jim lahko lobanje odstreli že lovec na glave, kajne? Razen če so tej asasini konec koncev vendarle zelo sposobni, le lovec na glave je boljši – ta sklep se kar sam ponuja, saj je jasno, da za svoje vojake ne izbirate nesposobnežev," tu je naredil kratek premor in nato povzel. "Vsak dober zavojevalec tudi ve, da je sovraga najlažje premagati, če ga napade tam, kjer je ta najbolj ranljiv, a misli, da ima najboljšo zaščito. Če hipotezo apliciramo na Republiko, gre tu za njeno lastno vojsko, ali ne? In infiltratorji, ki so se zmožni povzpeti na ugledne vojaške položaje in ob primernem trenutku izvesti državni udar so morda majhni, a zato nič manj pomembni dragulji na vsaki osvajalčevi kroni. Zaključim lahko le še s tem, da vam s kar največjo mero vdanosti ponujam svoje sposobnosti in znanje," je mehko dokončal in stopil korak nazaj. "Ah, in ko smo že ravno pri znanju," se je še zasukal in kotički ustnic so se mu privihali v majhen smehljaj, "morda poznate Raphaela?"

Njen obraz je bil živa maska vdanosti in ubogljivosti. Z neposredne bližine je lahko opazovala privlačno žensko belih las in belih oči in analizirala vsak njen najmanjši gib. Bilo je prav smešno, kako različne pristope so ubirali različni vladarji ter pomembneži, ki so ukazovali drugim osebam, ne glede na njihove korenine. Lya je v svojem pestrem življenju srečala že dovolj senatorjev, bogatih kriminalcev, plačancev in celo Sithov, da bi o tem vedela kaj povedati, a nihče se ni mogel primerjati s to osebo tukaj. Niti njen mojster ne. Darth Ominosus je vzbujal silen strah s svojim videzom, šepetom svojega glasu in neskončno krutostjo, a od njega si lahko že na pogled pričakoval vse najslabše. Pride je bila druga pesem. Zapeljiva, sladka in neuklonljiva hkrati. Lyi je vse bolj ugajala, po drugi strani pa se je začenjala zavedati, pred kako močno osebo se je znašla.
Zelenkaste oči so spremljale ženskino premikanje, njeno počasno vzpenjanje po stopnicah in nenazadnje še nagovor moškega zraven nje. Ko je ta govoril, Pride ni niti trznila, njene nečustveno bele oči so ga zgolj prebadale in kar čakale na kakšno napakico, na katero bi se lahko naslonila. Ko je moški opravil svojo govoranco, je prišla na vrsto ona. Rahlo nervozo je skrila globoko v sebi in navzven izžarevala sproščenost, ki jo je okrepila še z nekaterimi telesnimi gibi, kot sta igračkanje z lasmi in občasno premikanje bokov levo in desno.
"Kraja je tako grda beseda Lady Pride" je navihano odvrnila in svoje oči trmasto upirala v njene. "Lahko bi rekli, da sem si zgolj izposodila ladjo tega človeka, ki ste ga omenili. Glede na to, da smo krajši čas skupaj potovali, mi tega ne bi smel zameriti." Na kratko se je obrnila proti Kareemu in mu poslala komaj vidni pomežik, ter se nato posvetila svojemu prepričevanju, od katerega je bilo odvisno njeno življenje. "Ne bi bilo takšno telesce škoda spustiti v vesolje?" Spustila je pogled in preletela svoje mično žensko telo. "Vašega govora v templju žal nisem slišala, a videla sem več kot dovolj, da sem si v glavi ustvarila precej jasno sliko."
Vse skupaj so dopolnile še Kareemove besede, ki mu je ravno iz tega razloga dala prednost. Glede na to kaj je povedal, bi se dalo sklepati, da je Pride v templju ustvarila kar precejšnji cirkus in kot pravijo, sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Dokler ta drugi sovražnik ni premagan in se prijatelj spreobrne v sovražnika. Dobro se je zavedala, da jo bodo njene naslednje besede znale stati glave, pa naj bi bilo to na plovilo te ladje, ali na drugem koncu vesolja, toda brez izzivov ni pravega življenja in če se ji vse posreči, jo čaka raj. "Mogočni, neuklonljivi, neustrašni ste. Obdaja vas vojska, ki si je ne bi želela na svojih petah in vaš vpliv nedvomno sega daleč. To so vse razlogi, da vam navaden človeček ne bi obrnil hrbta, ampak vam prisegel zvestobo do groba in na jeziku raznašal vašo moč. A jaz nisem navaden človeček." Naredila je korak naprej in razgrnila ogrinjalo, ter s tem na nedvomno veselje spremljevalca razkrila več oprijetega telesa.
"Moje orožje sta telo in glava. Moški padajo pod čari mojega telesa in naivneži sledijo moji iskrenim nasvetom. Življenje mi je naklonilo senco, ki mi omogoča biti na več mestih hkrati in slišati stvari, ki se odvijajo za najdebelejšimi zidovi senata ali v najglobljem podzemlju Coruscanta. Če vas to ni prepričalo, vam lahko ponudim še nekaj - Silo." Za hip je utihnila in pustila, da zbrani ugibajo o njenih nadaljnih besedah, kmalu zatem pa spet zbrano nadaljevala. "Besede so veter, zato bi vam raje pokazala svojo pripadnost z dejanji, če je Lady Pride po godu." Spregovorila je več kot dovolj. Predolgo besedičenje je bilo povsem nepotrebno in je razkrivalo zgolj strah govorca, premalo besed pa bi si znala Pride razlagati žaljivo, ali celo uporniško.

((Včasih vajina lika tako hvalita Pride, da se mi zdi že kot prilizovanje... Scratch that, it's not like I'm fooling anyone: I totally like it! ^^))

Pride je brez komentarja ali reakcije poslušala oba govornika, mislila pa si je svoje. Sicer je lovcu nekako težko verjela, da bi mu uspelo prepričljivo impersonirati kakšnega senatorja, poleg tega pa je imela svoje infiltratorje že marsikje po vodilnem telesu Republike; od nekaj senatorjev, od katerih jih ji je bilo nekaj vdanih z življenjem, drugi pa podkupljeni z denarjem in obljubami, cela četa vojakov, ki je samo čakala na ukaz in bi v trenutku pobila svoje "zaveznike," več delavcev na vesoljskih pristaniščih in varnostnikov, ki so lahko "pozabili" vnesti določene podatke, ali pa so drugi podatki skrivno izginili.
Vendar pa je moški kljub temu deloval tako prepričan v svoje sposobnosti, da se ji je zdelo modro mu najprej ponuditi priložnost. Če bi se izkazal kot le samovšečnega in dejansko nesposobnega, ga bo še vedno lahko ubila kasneje. Na lovčevo vprašanje ni odgovorila, temveč ga je z nespremenjenim glasom, kakor da ne bi vedela o kom je govoril, vprašala: "Koga?"
Seveda je točno vedela koga je imela sama v mislih in zelo verjetno tudi Kareem. A opomnila se je, da to ime vendarle ni bilo unikatno, in navsezadnje je bila tukaj ona tista, ki je postavljala vprašanja. Bolje je bilo, da mu je predala iniciativo naj pojasni, preden bi razkrila kakšen osebni podatek.
Tudi ob govoru druge dame je obličje Darth Pride ostalo nespremenjeno. Ko se je znebila plašča in razkrila svoje polne obline ter pokomentirala da bi bilo takšne postave škoda, se je Sith Lady komaj opazno nasmehnila, sicer pa od nje ni bilo odziva ali glasu dokler se ni po prostoru spet razlegla tišina. Pravzaprav ji nobeden od njiju ni povedal ničesar, česar ne bi že sama opazila ali pa prišla s sklepanjem. A to niti ni bil namen; ni je zanimalo toliko kaj sta povedala, saj ji je bilo popolnoma jasno da bi lahko bilo vse skupaj laž, temveč predvsem *kako* sta to povedala.
"Ne skrbi glede ladje," je dejala medtem ko je bil njen pogled uprt v rjavolasko. "Kraja me načeloma ne moti, dokler ni storjena meni ali kateremu od mojih. Kar je v tem primeru tehnično gledano bilo, glede na to da je Tihi Morilec, oziroma Senčni Vran, kakor se zdaj imenuje, pripadal mojemu bivšemu vajencu. Vendar lahko čutim da ti to ni bilo znano, zato kot sem rekla ne skrbi." Poklonila ji je vzpodbuden nasmešek kot znak da ji tega res ni mislila zameriti, nato pa nadaljevala:
"Glede besed pa se ne strinjam v celoti; le napačne besede so veter. Prava beseda na pravem mestu je lahko enako nevarna kot bodalo na vratu prave osebe ob pravem času. In tudi dosti cenejša in pogosto veliko bolj učinkovita. Recimo moj govor v templju: nekaj "vetra," kot praviš, je zagotovilo da je zdaj na tej ladji mala četica bivših Jedijev, ki se bodo kmalu začeli preobražati v vedno bolj Sithom podobne, dokler mi ne bodo pripadali z vsem srcem in dušo. Med ostale Jedije pa sem zasejala strah, nezaupljivost in dvom. Z vsakim ki bo zapustil njihove vrste, in teh bo vedno več, se bo moj imperij širil. To je več, kot bi lahko rekla za nekoga, ki bi preprosto zradiral celoten tempelj in vse v njem z zemljo." Naredila je kratek premolk, nato pa še dodala:
"Ubij junaka, in množice ga bodo častile kot mučenika ter se zbrali proti njegovim nasprotnikom. Spreobrni junaka v tisto, proti čemur se je boril, in množice bodo v najboljšem primeru premislile svoje motive in ugotovili da morda le ni vse tako črno-belo, v najslabšem primeru pa zmedene, nezaupljive, in močno potrebne nekoga, ki jim lahko povrne občutek da obstajajo ljudje katerim še lahko zaupajo." V obeh primerih pa tako uspešno uničiš ugled in vpliv te osebe ter s tem narediš prostor zase, kar se v primeru mučeništva ne zgodi, je še pomislila sama pri sebi.
"Ampak dovolj bo. Nista tukaj zaradi učne ure filozofije. Za razliko od omenjenih potnikov, ki so mi veliko mero zvestobe pokazali že s tem, da so zapustili svoj red, se mi morata vidva šele dokazati," je dejala. Sicer se je popolnoma zavedala da izdajalcu nikoli ne moreš popolnoma zaupati in da nobeden od potnikov ladje, ki ni že prišel z njo na Coruscant, ni bil vreden zaupanja dokler ne dokaže nasprotno, vendar to v danem trenutku in poslušalcih ni bilo pomembno.
"Vseeno pa vama bom priznala, da sta si pridobila dovolj moje pozornosti, da sem vama pripravljena dati priložnost da se izkažeta. Če mi bosta zvesto in učinkovito služila, se bosta lahko oba hitro povzpela po lestvici pomembnosti, ugleda in moči. Če vama kdaj kaj spodleti, se bo vajin vzpon upočasnil, preveč porazov pa lahko pomeni, da mi ne bosta več koristna. Izdajstvo pa se, upam da je to že samo po sebi dovolj očitno, kaznuje s smrtjo."
Ko je to povedala, je svojo pozornost za kratek trenutek preusmerila k prvemu častniku ladje, moškemu v srednjih letih, čigar lasje so se resda že opazno svetlikali, a čigar um in znanje sta bila enako ostra kot v mladih letih. Na desnem licu je imel črn tattoo v podobi goreče lobanje, kar je pomenilo da je Jensaarjev suženj. Oziroma je bil do pred nekaj leti, vendar je to že zgodba zase.
Ko je moškemu najvišja vladarica ukazala naj usmeri ladjo "domov," se je le s kratkim gibom upognil v hrbtu, s čimer je nakazal dolžno spoštovanje in da je razumel ukaz, nato pa odšel do najbližjega od pilotov in posredoval ukaz. Pride se je ponovno posvetila svojima gostoma in spregovorila:
"Ko pristanemo se bomo lotili vajinega prvega preizkusa. Lahko se domislim nekaj disciplin, ki bi vama lahko bile obema znane, tako da vaju lahko preizkusim že s tem ko vaju opazujem kako se spopadata eden z drugim. Vendar več o tem ko prispemo. Za zdaj bodita lepo pridna in počakajta na izkrcanje."
Vsekakor je mislila vsakega posebej še podrobno izprašati na samem, ko bodo prispeli nazaj na Citadelo na Ziostu, preden bi ju oborožila. Ni trajalo več kot trenutek, in križarka ter njeno spremstvo, ki sta se tekom njihovega pogovora že umaknila z gravitacijskega polja, je skočilo v svetlobno hitrost, za seboj pa pustilo Črno trdnjavo in njeno floto.
V nekaj sekundah so se že znašli nad Ziostom, nato pa je sledilo izkrcavanje na planet...

Nasmešek na lovčevem obrazu se je le še razširil, ko je Pride igrala nevednico in ga z brezizraznim glasom pobarala po Jediju. "Oh, o skrivnostih preteklosti pa ja ne bomo razpravljali pred celotnim mostom, kaj?" je muzajoč se vrnil belolasi Sithinji in ji kljubovalno vračal pogled v tiste bele oči. "A po drugi strani sem prepričan, da si s celotno posadko delite neizmerno zaupanje, tako da, čemu ne?" Vedel je, da igra nevarno igro, a navsezadnje je bil človek, ki je živel za takšne poživljajoče trenutke v življenju, ki so pognali kri po žilah. Verbalno igračkanje s Sith lady je nedvomno spadalo v to kategorijo."Moder oklep, koža, ki se jo najbrž lahko proda kakor zlato, dvobarvni lasje…?" je mehko povzel in s komaj opaznim poklonom stopil nazaj, ko je spregovorila rjavolaska na njegovi levi.

Ženska v Siyini obleki je k Darth Pride pristopila povsem drugače; če jo je sam izzival in svojo koristnost dokazoval naproti njeni obstoječi vojski, ji je rjavolaska s priliznjenim tonom ponujala senčnate sposobnosti. In Silo? Čeprav je bil lovec presenečen nad tem, da je bila rjavolaska podkovana v Sili, pa tega ni pokazal nikakor drugače kakor z medlim trzljajem obrvi. A osuplost ob dejstvu, da je rjavolaska potovala z njimi, je komajda potlačil, čeravno ne preden se ne bi za trenutek zasvetlikala v njegovih očeh. Četudi je bil prepričan, da vohunka sama tega ni opazila, saj so bile njene oči uprte v Lady Pride, pa se je še predobro zavedal, da Sithinji to skoraj zagotovo ni ušlo. No, saj je bilo kar preveč pripravno, da bi po naključju ukradla ravno Sith ladjo, je pomislil sam zase in sestavil še nekaj zadnjih izgubljenih koščkov sestavljanke, ki so tavali po njegovem spominu. Ti si bila torej tista dodatna iskra življenja na ladji, je tiho zaključil pri sebi in komaj opazno zmajal z glavo.
Napaka, je s prikritim zadovoljstvom pomislil Kareem in se zarežal v lastnem umu. Lovec na glave je jasno videl, slišal in občutil kakšen impakt so imele tako besede Lady Pride kakor že besede mnogih drugih karizmatičnih voditeljev, ki jih je bil spoznal pred neuklonljivo Sithinjo. In četudi je bilo zelo vprašljivo, koliko je bilo verjeti njenemu govoru v templju, je tudi sama zatrdila, da stvari raje rešuje z besedami. In konec koncev, zakaj pa ji ne bi verjel? Saj je bilo samo po sebi očitno, s kakšno lahkoto je zamajala množice že samo z močjo pravilno izrečenih besed. Sploh ni bilo potrebe, da bi prižigala žaromeč in Sile se je poslužila šele ko so se Jediji izkazali kot odprto sovražne. Ko je še belolaska sama potrdila njegovo tiho teorijo, si je dovolil majhen smehljaj, ki ga je spremljal počasen kimljaj. Ženska ve, kako se rečem streže, je zadovoljno pomislil, vedoč, da je dobro izbral. Galaksija definitivno ni potrebovala še enega krvoločnega norca kakršen je bil Malak, temveč nekoga, ki bi v Republiki strateško izkoreninil slabosti; če je bil ta čistilec pač Sith, je bilo sicer jasno, da bo pogled na slabosti nekolikanj pristranski, a takšno je pač življenje. Kareem je dobro vedel, da bo imel dela v svojem poklicu vedno dovolj, ne glede na to, kdo bo predsedoval senatu. Če bo to pač morilsko privlačna Sith Lady, bo tega dela le veliko več.

Dama, kakršna je bila Lady Pride, je imela neko nedoločljivo avro moči, ki je lovcu brez dvoma ugajala, ravno tako kakor naslednje besede, ki so zapustile tiste rdeče, polne ustnice. Na neuspehe ni računal – navsezadnje je bil še vsako pogodbo brezhibno izpolnil – če je ne bi, ga pač ne bi bilo več med živimi. In če bo moral za veliko več moči in vpliva pač pred eno belolaso Sithinjo upogniti koleno, se mu ne srce ne ponos ne bosta zlomila. Časti, o kateri bi bilo vredno govoriti, že dolgo ni bilo več, poklekniti pred žensko Pridinega stasa pa navsezadnje sploh ni bila grozna cena. Jasno mu je sicer bilo, da bo moral plačati mnogo več kot le to, a tega se je zavedal še preden je posnel holodisk.
Ob naslednjih besedah, ki so zapustile njene polne ustnice, so se črnolascu zasvetlikale sivkaste oči. Potlačil je potrebo po tem, da bi jo prosil za dovoljenje, da jima pusti da se spopadeta kar tam, na ladji. Bilo je že nekaj dni odkar se je nazadnje dobro stepel in že je pogrešal divji pulz srca in tok adrenalina skozi žile. Stresel je z glavo, da bi si zbistril misli, ki so se že potapljale v sladke spomine najboljših lovov. Da bi se zaposlil, si je raje podrobneje ogledal svojo okolico; most je bil eden največjih, kar jih je kdaj videl in je kar vrvel od življenja. Človek je moral hočeš nočeš spoštovati Pride že samo zato, da je imela takšno nepredstavljivo količino ljudi pod svojim vplivom in da so očitno brez kakršnega koli ugovarjanja prejemali njene ukaze. No ja, njene ukaze bi z veseljem ubogal tudi sam, je pomislil in odobravajoče premeril sloko postavo, odeto v rdeči lateks. Njegov pogled so od strah vzbujajoče lepotice odvrnile šele dobro poznane modro-bele črte, ki so se razpotegnile preko črnine vesolja. Ustnice mu je ukrivil polovičen nasmešek, ko je opazoval zvezde, ki so se raztegnile v neprepoznavne zmazke, ko so skočili v hiperprostor.

Poljub? Poljub je bil način pohvale Sith Lady? Vsekakor ne nekaj, kar bi Zakkeg pričakoval od Darth Pride ali poveljujočega osebka. Toda, če je delodajalka na takšen način izražala svojo hvaležnost ob uspešno opravljeni nalogi, se je Manadlorian kakor pravi lovec pač prilagodil novim okoliščinam in potezo hladnokrvno tudi sprejel. Med Mando'adi bi dobil največ migljaj glave, morebiti, toda resnično morebiti, če bi bil poveljnik dobre volje, še ustno pohvalo. Časi se resnično spreminjajo.
Nekako je nekje globoko v sebi, prepredeno s tisočerimi drugimi spomini, željami in občutji, pričakoval, da bo dvojico doletelo dokazovanje. Presneto, saj se je tudi sam Zakkeg moral nekoč na Dantooinu moral dokazati ženski preden je lahko prejel prvo nalogo. Razumljivo, saj si je bilo potrebno zaupanje zaslužiti. Preden bi prvi izmed ogovorjenih sploh prevzel besedo je bojevnik povlekel s strani svoje puške posebno raztegljivo vrvico. S pomočjo le te si je obesil orožje čez ramo in sprostil svoje roke. Na takšni majhni razdalji bi se namreč s takšnim pripomočkom za ubijanje prej zapletel kakor uspel pobiti morebitnega sovražnika. Desnica je tako raje položil na kopito blasterja, ki mu je počival za pasom. Čakajoč na razplet vsega njemu skorajda že dolgočasnega dogajanja.

Ob omembi osebka, ki se je ga enačilo z nekim modrim oklepom, se je lovec na glave končno spomnil od kje so mu bile obrazne poteze brazgotinca poznane. Seveda, šlo je za isto bitje, ki ga je srečal na Dxunu. Še dobro je pomnil kako je potekalo prvo srečanje z popotniki, ki so strmoglavii tako rekoč pred njegov vizir. "Poslušaj Mandalorian; moje ime je Raphael Moonlight in sem bivši poveljnik Sedme legije Republikanske vojske. Vojne je konec in nimam več razloga, da bi se še boril proti tvojim ljudem ali tebi osebno. Spopad med nami bi bil nesmiseln, vendar ti zagotavljam da če boš napadel, bo to zadnja stvar ki jo boš storil. Ne bi bil prvi Mandalorian, ki bi ga pokončal." Da, tako rekoč gotovo je bilo, da je šlo za ene in isto osebo. Pred njim pa je stal njihov sopotnik, Kareem, če se ni motil. Dejstvo, da jih je tako izdal in se pridružil njihovim nasprotnikom, je močno povečalo njegovo nezaupanje do njega. Lahko bi dejali, da ga je skorajda preziral zaradi tega. Nekdo, ki namreč ne poseduje niti trohnice časti, že ni bil kaj veliko vreden v očeh Epicanthixa. Vsekakor je moral to nezaupanje z vsemi razlogi za to kasneje zaupati Darth Pride. Kot podrejenemu se je mu je zdelo namreč edino pravilo, da zavoljo večje podobe in dobro vojne, ki se je pričenjala, takšne reči pridejo na plan.