Onderon -> Dantooine (Varan, Valvur)

Poteg ročke in rampa se je neslišno tiho zaprla. Dvojica je bila pripravljena na potovanje. Ko se je Valvur starejšemu spremljevalcu pridružil v pilotski kabini, se je ladja že vzdignila z tal, za hip obmirovala, nato pa švignila skozi majhno odprtino v širno nebo. Sprva ju je obdajalo morje belih stavb Iziza, ki so se kopale v pozno popoldanskih sončnih žarkih, sčasoma pa so hiše postajale vse manjše in vse manj razločne, medtem ko se je črno nebo razprostiralo njunemu pogledu. "Prijetna vest, kraljica je res darežljiva. Če bi bili senatorji vsaj pol takšni, danes v Galaksiji ne bi poznali lakote in pomanjkanja." Stari Jedi je zamišljeno opazoval prostrano vesolje proti kateremu sta hitela in nedaleč stran uzrl veliko zeleno kroglo, kjer se je še nedavno tega nahajal. Dxun, prijetno dobrodošlico si nam pripravil. Namrdnil se je, nato pa pritisnil na gumb, s katerim se je hitrost plovila še povečala in zdaj je bil Onderon že povsem za njima. Še malo je manjkalo, pa bosta skočila v hiperprostor in tedaj bo pilotiranje prepuščeno izključno računalniku. "Mislim, da si na to vprašanje lahko odgovoriš sam. Nimava veliko možnosti, poleg tega pa je na karti plovila shranjeno le nekaj planetov." Zazrl se je v galaktično karto na enem od premnogih zaslonov in uzrl podobo spiralne galaksije, sredi katere se je vrtelo le šest planetov. "Kashyyyk, Fondor, Dantooine, Naboo, Mon Calamari in Coruscant" je zamrmral starec in s pogledom obstal na vsaki vrteči krogli. Vsaka je bila drugačne barve in tudi vrtele se niso z enako hitrostjo. Prvotno Varan ni dvomil o tem, kam se naj z Valvurjem odpravi, bilo mu je namreč jasno, da mu lahko zgolj na Coruscantu nudijo vse odgovore, ki jih je potreboval, toda zdaj... Kashyyyk je bil najbližji, a tam ne bi imela nič za početi. Fondor je bil gosto poseljen planet, podoben Coruscantu, a to je bila tudi vsa podobnost. Pravega bistva - Jedijev, ni imel. Naboo je bil prelep zelen planet, a Jedijev tamkaj tudi ni bilo, enako pa je veljalo tudi za Mon Calamari. Morala sta priti na planet, ki so ga poseljevali Jediji in poleg Coruscanta je bil to edino še Dantooine. A zakaj nenadoma dvomim? Prej sem bil prepričan v svoj cilj, ves čas sem vedel, da moram tja, nenadoma pa imam pomisleke. Ob misli na Coruscant ga je spreletelo nekaj mračnega, nekaj, kar si ni znal razložiti.
"A življenje je presenetljivo in pogosto nudi tisti odgovor, ki ga najmanj pričakujemo. Čeprav nekaj dolgo pričakujemo, se nam nenadoma izmuzne iz rok in tedaj se moramo oprijeti nečesa drugega. Najin cilj bo Dantooine." Varan je v računalnik vnesel položaj njunega novega cillja, previdno posegel po ročici in jo nežno potegnil k sebi. Zdelo se je, kot da bi se plovilo za hip ustavilo, nato pa švignilo v takšno hitrost, da so zvezde kot bele lučke švigale mimo. Zdaj sta letela s svetlobno hitrostjo in ladjo je uporavljal avtomatski pilot, tako da se je Varan lahko sprostil. Sam ni bil nikoli preveč vešč v pilotiranju, zato je bil tokrat kar vesel, da mu je vse tako zlahka uspelo. Udobno se je naslonil v sedež in zavzdihnil, kot da bi iz sebe pregnal skrbi. "Obilico časa, ki ga imava, je najpametneje preživeti koristno. Kaj praviš na to, da bi mi za začetek povedal kaj iz svojega zgodnejšega življenja? Nato bom jaz na vrsti in tako se bova izmenjevala, dokler ne kreneva na naslednjo fazo." Starec se je nasmehnil in si tedaj tudi sam slekel plašč, saj je bilo v kabini precej vroče. Ko ga je odložil, je razkril svojo spodnjo jedijsko tuniko v peščenih barvah, na pasu katere mu je visel svetlobni meč.
Zamotiti se je želel tudi zato, da bi vse dvome in razloge o cilju potovanja pregnal iz glave in se osredotočil zgolj na ta trenutek, kakor so to učili mnogi jedijski mojstri.

Z zanimanjem je pogledoval po neskončnem črnem prostoru posejanim z belimi pikami. Že davno je bilo tega, kar je nazadnje potoval po breztežnostnem prostoru zatorej mu je tudi spomin na to ušel iz glave. Potegu ročice za vstop v hiperprostor je botrovalo temu, da so se zunanje podobe, ki so bile dostopne vidnemu polju, pričele širiti. Iz raznih pik so nastajale črte dokler ni bil prehod zaključen in se je plovilo premikalo tako hitro, da okolice ni bilo več mogoče razpoznati s prostim očesom. Nahajališče je bilo tedaj mogoče razpoznati samo še s pomočjo računalnika, ki je prevzel nadzor nad pilotiranjem. Prvih nekaj trenutkov je mladenič z zanimanjem opazoval okolico. Kakšna hitrost. Kako so sploh odkrili ta pogon? Koliko poskusov se je izjalovilo preden jim je uspelo? Odtrgal je oči od stekla, ki je dvojico ločevalo od vesolja, ter se zazrl v sopotnika. Prisluhnil je besedam, ki jih je spremljalo tiho brnenje motorjev. "Zgodnejšega življenja?" Pogladil se je po rjavi bradi in z mislimi segel tako globoko v navidezno knjižnico spominov kolikor je lahko. Trening. Učenje, Kontroliranje. Pomoč. Tlesknil je s prsti ob čemer se mu je na obraz prikradel nasmešek. "Zgodnejšega življenja porečete? No, nekaj pa mi je res prišlo na misel, ko ste to omenili. Spomnim se, ko sem bil še mnogo manjši ter mlajši kakor sedaj, ene izmed lekcij. Tedaj svojih emocij še nisem znal nadzirati tako dobro kakor dandanes. Nekaj, ne pomnim več kaj, me je tedaj spravilo v bes. Saj veste, da lahko otroka kaj hitro nekaj razjezi. Eden izmed mojstrov, ki je bil tedaj v bližini, je opazil ali začutil moje nelagodje in pristopil k meni. Z menoj ni spregovoril v grozečem tonu ali me poskušal na silo umiriti. Ne, lepo je pokleknil zraven mene, se mi zazrl v oči in me preprosto vprašal, kaj me muči. Z nekaj besedami mi je nato razkril, da je moj način povsem brezpredmeten, saj ne bom z njim naredil ničesar razen škode. Tedaj sem bil presunjen kako zelo prav je imel toda šele na daljši rok se je pokazal pravi rezultat. Od takrat sem namreč vedno, ko sem začutil v meni dvigajoč val besa najprej poiskal še poglede z drugih zornih kotov. Tako spoznaš, da čeravno se zdi tebi morebiti krivično, v resnici le ni vse tako kakor izgleda na prvi pogled." Razširil je roke in se pretegnil ob čemer je spustil iz sebe nekakšen zvok, polen zadovoljstva. Preden je zaključil svoje besedičenje je še prepletel prste in popokal členke. "Vaša runda mojster."

"Zanimivo" je zamrmral Varan, ko je mladi Jedi svojo pripoved pripeljal do konca. Sam ga je resnici na ljubo le deloma poslušal, saj ga je sedenje na mehkem stolu spravljalo v spanec in moral se je prav premagovati, da ni zakinkal. "Moja pripoved pa sega daleč nazaj, ko sam štel komaj deset let. Že nekaj let sem bil učenec v Jedijskem templju in z vsakim dnem sem v tem bolj užival. Zbrani smo bili v velikem prostoru, kjer nam je mojster Farn postavljal vprašanja. Z mano je bilo še kakšnih dvajset Padawanov in prav vsak je dobil isto vprašanje - kaj bi storil, če bi bile tvoje moči neomejene. Zanimivo vprašanje, a mojster Farn je bil brez dvoma zanimiv mož." Stari Jedi se je zamišljeno nasmehnil in v mislih uzrl majhnega moža z debelimi brki in smešno hojo. "Vsi so odgovarjali podobno, da bi obvarovali Galaksijo pred vsem hudim, da bi se borili proti Sithom, da bi prinesli večno zdravje in srečo, da bi pregnali nesečo in tako naprej. A ko je vprašal mene, sem v svoji mladem modrovanju povedal nekaj, kar niti on sam ni razumel." Jedijski mojster se je zasukal k Valvurju in ga nagajivo opazoval. "V zemlji bi vkopal ogromno luknjo, skočil vanjo in zaukazal, naj name naložijo čim več vsega. Razumeš zakaj?" Čeprav je bil odgovor za takega otroka nenavaden in ga tudi nekateri odrasli ne bi razumeli, pa mu je Varan vse življenje pritrjeval.
Zgodovina je učila, kako napačne so besede drugih Padawanov, saj so se vse po vrsti uresničevale, le da dejanja niso imela tako svetlega podtona, kot se je to iz daljave slišalo.
Nenadoma je modra holocronska plošča zasvetila in oznanila, da prihaja sporočilo. To je Varana prebudilo iz sanjarjenja, brez obotavljanja je pritisnil na majhno tipko in pred njim se je prikazala vitka ženska v tipičnih jedijskih oblačilih, katere glava je bila deloma zakrita. Še preden je odprla usta, je Jedi vedel, za koga gre, a presenetilo ga je, da se oglaša. Njegovo nalogo je res poznal celotni Svet, a dogovorjeno je bilo, da se bo menil zgolj z Bastilo. "Pozdravljeni zavezniki Republike," je dejala zakrinkana ženska. "Še posebej pa pozdravljeni moji bratje reda Jedijev. Moje ime je Visas Marr in sem vrhovna mojstrica novega Jedijskega Sveta. V imenu znova sestavljenega Jedijskega reda proglašam da je Veliki Tempelj na Coruscantu znova odprt za vse sedanje, nekdanje in bodoče Jedije. To sporočilo je bilo poslano vsem ladjam v Republiškem registru z upanjem, da bo čimveč članov reda slišalo moje besede in se zglasilo čez 5 dni v Velikem Templju. To je priložnost za vse, ki so bili prisiljeni opustiti stike z redom, vse ki so izbrali izgnanstvo, in vse ki so izgubili svoje mojstre v teh nemirnih letih da znova vzpostavite stike z redom. Srčno upam da boste uspeli priti v teh petih dneh in se udeležili prvega javnega zasedanja Sveta, seveda pa bodo naša vrata tudi še naprej odprta za vse, ki iščejo našega nasveta in pomoči."
Besede so odmevale v njegovih ušesih, bile so Visasine, a bile so silno nenavadne. O kakšnem odprtju Templja se mu ni niti sanjalo, saj je bil ta navsezadnje že dolgo odprt, Svet je že precej časa vabil stare člane. Zakaj potem zdaj to sporočilo? Nekaj v njem ga je motilo, a ni vedel povedati, kaj bi to lahko bilo. "Nenavadne besede ob nenavadnem času" je tiho spregovoril in prekinil tišino, ki je zapolnila pilotsko kabino po govoru mojstrice Visas. "Kakšno je tvoje mnenje o tem, Valvur? Tempelj je že dolgo odprt, a ga zdaj še enkrat odpira? Tu ni vse tako, kot bi moralo biti. Ta hip sem bolj razdvojen, kot sem bil kdajkoli poprej. Ali ubrati pot dolžnosti in kreniti na Coruscant, ali kreniti po poti vesti in obiskati Dantooine. Tvoj nasvet bi mi dobro del." Obrnil se je k mlademu spremljevalcu, saj mu je odločitev predstavljala najtrši oreh doslej.

Prekrižal je dlani na trebuhu, ob čemer bi zagreti retoriki pričeli razlagati, da gre za potezo človeka, ki se želi nečesa obraniti navadi ljudje pa bi trdili, da gre za podzavestno dejanje, ter z zanimanjem prisluhnil besedam sogovorca. Čeravno sam tako imenovanega mojstra Farna ni poznal, se mu je v glavi izoblikovala približna podoba. No, večinoma, ko je kdo omenil kakšnega Jedi učitelja, je Varan takoj pomislil na bitje v rjavi halji, ki sega skoraj ali pa kar do tal. Vprašanje, ki ga je omenil v svoji pripovedi starec, je slišal mladenič mnogokrat izreči otrokom čeravno ga sam nikoli ni bil deležen. Različne skupine so bile kljub približno enakim učnim pogojem vseeno deležne rahlo drugačnega učenja. Toda zadnje vprašanje Varana je spravilo šele poslušalca iz faze pozornega poslušanja v razmišljanje. Segel je po znanju pridobljenih v svojih letih učenja in razvijal mišljenje o besedah iz različnih zornih kotov dokler ni sestavil odgovora, ki je bil po njegovem mnenju najboljši. "Mislim oziroma vsaj tako si jaz razlagam, da lahko ravno naša dejanja, čeravno so mišljena dobro, povzročijo zlo." Preden bi lahko dobil potrditev ali morebitno razlago pravega pomena besed, je pogovor dvojice prekinilo nekakšno piskanje. Oči mlajšega člana posadke so se pričele razgledovati po armaturni plošči, ki je pilotu omogočala kontrolo nad ladjo, dokler se niso zaustavile na svetlikajoči ploščici. Umdar je očitno hitreje opazil vzrok tega saj se je njegov prst že pomikal bližje tipki in pričel predvajati sporočilo.

V tišini je mladi mož spremljal zavito postavo in njene besede, ki jih je prenašala. Njegova izoliranost in pozabljenost na Onderonu je bila ravno tolikšna, da ni poznal podrobnejših zanimivosti o spremembah v galaksiji. Res je bilo, da je mnogo kdo prinesel novice toda tudi le-te so si nemalokrat med seboj razlikovale. Kakor, da bi iskal točno določen kredit pri Hutt lordu tore, z drugimi besedami, težko je bilo razpoznati kaj je res in kaj ne razen, če nisi sam vedel za kaj se gre. Ravno zaradi tega so učenca učiteljeve besede presenetile. Moje mnenje? Vzel si je nekaj trenutkov razmisleka ter pogled uperil z raznorazne ročice in gumbe, ki so se nahajali na plošči pred njim. "Mislim …" je z resnim glasom, ki je jasno izražal, da mladenič vse skupaj močno premleva. "… mislim, da bi kakor nekdo, ki se trudi za mir v galaksiji, morala zadevo preiskati že ravno zaradi tega, če je kakor sami pravite vse skupaj sumljivo. Sam sem bil predolgo odrezan o preostalega sveta, da bi vedel kaj več o tem." Naredil je kratek premor preden je nadaljeval. Zvezde, planeti in kdo ve kaj so še zmeraj hiteli mimo z kdo bi vedel kako veliko hitrostjo. "Toda vest je nekakšen kazalnik Sile, kaj naj storimo. Notranji glas, ki nas poskuša usmerjati po pravi poti." Tedaj se je domislil dokaj enostavne rešitve, ki je bila v resnici tako zelo enostavna, da bi se mladenič najraje udaril po čelu. Uperil je pogled tako v modre oči sogovornika in s svojim značilnim rahlim nasmeškom dokončal svoje govorjenje. "Kaj pa, če bi enostavno kontaktirali Tempelj ali katerega izmed vrhovnih mojstrov ter ga povprašali po tem?"