Gozdna pokrajina

Luke je ubogljivo sledil mojstru. Ta mu je odgovoril na vprašanje, za trenutek ga je spreletel srh. Koža na hrbtu se mu je naježila, vendar se izraz na obrazu ni spremenil. Za trenutek se je ustavil, potem pa sledil Sadathu. Nenadoma so ostro zavili v desno in znašli so se v velikem prostoru polnem plovil. Hodili so naprej do nekega vozila. Pred njim je stal eden izmed mož, Sith. Nosil je podobna oblačila kot Luke, le da je namesto hlač nosil tuniko. Videl je, da ga je mož opazoval s prezirom. Tik pred tem mu je hotel podati roko in se prestaviti, vendar si je premislil iz dveh stvari. Prvič: Sadath te geste nikakor nebi odobraval. Drugič: iz Trevirejevih oči se je jasno videl hlad in Luku se je zdelo da bi mu roko raje zlomil kot pa da bi se rokovala. Ko je stopil v ladjo Blake nikakor ni mogel prezreti pomenljivih pogledov, prezira in posmeha. Za mojstrom je vstopil v zelo nenavadno sobo. Na njegov obraz so rdeče luči metale nenavadno senco in priklonil se je. "Prav, mojster."

Obrnil se je in stopil nazaj v osrednjo sobo. Vsi vojaki so nemudoma utihnili in se zazrl v Luka. Posmeh iz vseh oči, razen iz enega para. Ledeno moder odtenek, prav tak kot njegov ga je spremljal vse do kota, kamor se je usedel. Opazoval je podrobnosti ladje, tu pa tam je kdo kaj rekel, samo en par oči pa ga je še vedno opazoval. Dvignil je glavo in se še sam trmasto zazrl v oči. Nihče ni premaknil pogleda, dokler se nasprotnik ni vdal. Luke je še vedno zrl v osebo, ki mu je prihajala naproti. Usedla se je zraven njega in spregovorila.

"Kako ti je ime?" Luke je skomignil z rameni in se predstavil s srednjim imenom. "Lepo ime, Blake. Jaz sem Evelyn." Končno se je v njegovi glavi nekaj premaknilo. "Torej ste... Čakajte, zakaj ste prijazni z mano, gospodična?" Evelyn je prisedla k njemu in mu povedala: "Ker se mi ne zdiš tak kot tisti bebci. Dokaži se jim pa te bodo spoštovali." K njima je pristopil še en vojak. "Pozdravljen, gospod, jaz sem Mike." Narahlo se je priklonil, Luke pa je zmajal z glavo. "Ne, nikar, prosim. Ne me vikati, ne se mi priklanjati. Jaz sem Blake." Ladja se je sunkovito stresla. "Kaže da bomo vsak hip pristali," se je na to odzvala Evelyn. Še nekaj sunkov, potem pa glasen tresk in ladja je obmirovala.

Mehanska vrata so se odprla in v osrednji prostor je prikorakal Darth Sadath. Vsi so hipoma vstali in se zazrli proti svojemu gospodarju, ne da bi vrgli še kakšen nadaljni pogled proti novemu vajencu. Transportno vozilo je v tem času že preletelo kratko razdaljo med Ravianatom in površjem Arbre, ter pristalo na večji jasi sredi prostranih gozdov.
"Pojdite in preiščite površje planeta, če najdete karkoli zanimivega, nemudoma javite." To so bila vsa Sithova navodila, a njegovim privržencem so več kot očitno zadostovala. Zunanja vrata so se počasi odprla, navzven se je odprla spuščajoča se rampa in osrednji prostor se je začel prazniti. Načrt je bil, da se petdeset vojakov razdeli v več manjših skupin, vsako od njih pa vodi eden od Sithov. Skupine so se odpravile v najrazličnejše smeri, a Sadath je poudaril, da jedro raziskovanja predstavljajo gore.
Sam je medtem odkorakal do kapitanske kabine, ki je bila sorazmerno majhna, v njej pa je za računalniškimi aparati še zmerom sedel voznik. Ob Sithovem vstopu je naglo vstal in se priklonil. "Moj gospod, vse gre kot po maslu. Bal sem se, da bomo tukaj zelo težko našli kraj za pristanek, a ta jasa mi je nenadoma padla v oko. Dovolj prostorna je, leži pa tudi nekoliko nižje od okolice, tako da bi nas morebitni sovražniki težje opazili."
Sadath je priprl oči in jih uperil v kapitana. "Sovražniki? Tu ni nikakršnih sovražnikov razen zveri. In preden boste ponovno začeli s svojimi mračnimi misli raje premislite, koga imate pred seboj. Edina mračna misel se namreč nahaja tam." Sith Lord se je hladno zasmejal, se na mestu zasukal in vrnil v osrednji prostor ladje, kjer je še zmerom čakal Luke. Sithove hladne oči so za trenutek obstale na njem in pri tem se ni dalo niti posumiti, kaj se mu smuka po glavi. "Kot vidiš, sva ostala sama Mortem. A če pričakuješ kopeli, masaže in mehke brisače, te bom moral žal razočarati. Sithi nismo mehkužci, ki bi vse dneve poležavali in zapravljali čas, ampak veliki strategi, osvajalci in bojevniki. Ker si eden njih, taiste stvari pričakujem od tebe. In glej, da me ne razočaraš, kajti potem te bom strl." Sadathov glas je bil povsem miren, a v njegovem pogledu ni bili kančka milosti. Preko prostora je zakoračil do rampe, ki je vodila na prostost in pozval fanta, naj mu sledi. "Greva, ta dan imava še veliko za opraviti." Ko se je po vhodni rampi spustil z ladje, ga je objel topel vlažen zrak Arbre. Bilo je soparno, sonce je močno pripekalo, a kljub temu je bila narava zelena, sveža in polna življa. Resnično so pristali v nekoliko poglobljeni globeli, ki jo je vsenaokrog obdajala gosta gošča najbolj raznolikih dreves. Od visokih diščečih listavcev svetlozelenih barv, do mrakobnih iglavcev. Drevesne vrste so bile povsem premešane, pod njimi pa je raslo bujno grmičevje. Po nebu so letale ptice, iz gozdov pa so se oglašale še druge živali.
Sith Lord je stopil nekoliko naprej in se ozrl po okolici. Preklel je kapitana in njegov pristanek, saj se od tod niso videle prav nobene gore, toda zahvaljujoč dobremu preučevanju in opazovanju površine planeta, je vedel, da gore ležijo severno od tod. Na hitro je pogledal, če mu Luke sledi, nato pa preko mehke zelene trave zakorakal proti zidu dreves. O njegovi vojski ni bilo niti sledu, a poteptana trava je dala vedeti, da so še pred kratkim stopali tukaj.

Luke je takoj ubogljivo vstal ko je vstopil Sadath. Jezus, saj sem kot cucek. Izraz na obrazu ga ni skrbel, vendar mu je igranje samovšečnega mulca počasi najedalo. Sith Lord je dajal navodila, vendar ga ni poslušal. Kako naj jih obvestim? Opazil je da je Sadath zapustil prostor, zato je tiho zdrsnil na črn stol. Začel je proučevati zemljevid Arbre. Večino planeta prekriva gozd, na severu pa gore. Mesto naj bi bilo tukaj. S prstom je pokazal na neko točko in se namrščil. Približal je karto in se nasmehnil. "Sadath, če bom s tabo, mesta ne boš našel." Slišal je zelo pridušene korake in stopil je na prejšnjo točko. Obrazne mišice so se spremenile in čez obraz si je potegnil masko neizmernega dolgočasja. Hip kasneje je vstopil Darth Lord. Luke si je prislužil grajo, vendar se ni ukvarjal s tem. Cepec! Če misliš da sem Sith boš zelo presenečen. In ne kliči me Mortem, ime mi je Luke. Na glas je rekel samo: "Oprostite, mojster." Zakantaj se, mojster. Stopil je za njim, kot mu je bilo nakazano.

Ko se je spustil na sonce je skoraj klonil od vlage in vročine. Črna srajca se mu je lepila na hrbet, kovinski obesek na verižici z njegovim imenom, planetom ter številko, ki mu je počival na prsih pa je po potu in vlagi "skakal" sem ter tja. Kreten, ko sem se preoblekel sem obdržal Jedijsko ploščico. No, bolje da nisi pogledal.

Hodil je malo za Sadathom in nečesa se je domislil. Mogoče me bodo opazili če zapišem svojo kodno številko zelo na veliko. O tem je močno dvomil, saj bi morale biti številke kar nekaj kilometrov velike da bi se videle v vesolje. Vseeno je poskusil in začel uporabljati Silo. Na tleh tik ob gozdu so se pojavile številke, že v naslednjem trenutku pa je ugotovil da je Dart Sadath namenjen prav tja. "Mojster! Prepričan sem da je potrebno v to smer!" Stegnil je roko bolj proti zahodu kakor proti severu. Daj no, pridi sem! S Silo je od Sadatha pa vse do gozda naredil lepo potko in se medlo nasmehnil. Živčno si je začel gristi spodnjo ustnico, saj je vedel da ima zalo malo možnosti da prepriča Sith Lorda. "Prej sem videl nekaj na karti v tej smeri," se je ponovno zlagal. Oh daj no, pridi že sem! Opazil je nenavaden lesk v Sadathovih očeh in presenečeno je stopil par korakov nazaj. Ob nekem kamnu se je spod-bil in zadnji trenutek se je ujel.

Sith Lord je pri priči obstal in ko se je obrnil proti Mortemu, je bilo v njegovih očeh mogoče opaziti čuden lesk. Mortem je bil resnično neumen, svojih misli ni niti najmanj zadrževal zase, ampak jih je ponujal na odprtem pladnju, kar pa Sadathu ne bi predstavljalo težav, da jih ne bi ujel. Izkušeni Jediji in Sithi so površinske misli razbirali skorajda z enako lahkoto, kot izgovorjene besede in tako mu ni ušlo nič, kar je razmišljal fant.
Na Ravianatu je za hip resnično pomislil, da mu bo mladenič vdan, a vendarle se je motil. Očitno ni bil vdan nikomur, ne Sithom, še posebno pa ne Jedijem. Noben pripadnik Svetle strani ne bi tako hladnokrvno umoril stražarja, pa če bi imel še takšno nujo. Ne, to ni bila pot Jedijev, ampak nekakšna mešana pot. Vsakdo, ki se poigrava z Darth Sadathom, na koncu nastrada in s tem izmečkom ne bo nič drugače.
Ko ga je Mortem vlekel v drugo smer, očitno napačno , se mu je temni Lord počasi približal in obstal tik zraven njega. Tisti hip je njegova orokavičena desnica švignila v zrak in iz njegove dlani se je izvil silni sunek, ki je Mortema neusmiljeno zalučal proti oddaljenemu deblu drevesa. Ko je njegovo telo treščilo obenj, se je zaslišal hrsk in mladenič je nezavesten obležal. A Sithu to še ni zadoščalo. Z naglimi koraki se je približal njegovemu mlahavemu telesu na tleh, sprožil svoj žaromeč in napravil več stvari hkrati - z enim samim zamahom rezila mu je odsekal desno nogo, v levo nogo mu je zabodel rezilo, a ni je presekal kot desno, naposled pa je še s svojim težkim okovanim škornjem z vso silo stopil na mladeničevo odprt dlan in zaslišalo se je pokanje kosti, ki so se lomile. "Zapomni si moč Dartha Sadatha izmeček. Ta izguba noge te naj vselej spominja name." Hladno se je zakrohotal in okrvavljenemu mladeniču pobral vse, razen spodnjih hlač. Njegov žaromeč si je zataknil za lastni pas, oblačila pa s pomočjo lastnega žaromeča na mestu raztrgal na majhne kose. Zatem je odkorakal nazaj proti transportnemu plovilu tako mirno, kot da se ne bi prav nič zgodilo. Tam ga je pričakal presenečeni kapitan, ki je vse opazoval skozi okna pilotske kabine. "Vzletite in poiščite novo pristajališče" je hladno ukazal Sith Lord, ko se je vzpel na ladjo.
Kapitan ga je znova presenečeno pogledal. "Moj gospod? S tem niste zadovoljni?"
"Ne, nisem. Spravite ladjo severneje k goram, če ste tega sposobni." Sadath je odkorakal v njegovo nenavadno meditacijsko sobo, medtem ko je trasportna ladja zaropotala in se počasi dvignila v zrak. Jasa je z izjemo okrvavljenega telesa mladeniča ostala samotna, ladja pa je poletela proti severu. Ni minilo dolgo, pa se je ponovno začela spuščati in ko je Sadath razprl veke, je zadovoljen odkril, da pristajata povsem blizu gora. Tod je bil pristanek nekoliko težji, saj teren ni bil raven, pač pa je začel že valovati, toda kapitan je vsemu navkljub srečno pristal.
Sith je hipoma zapustil ladjo in se razgledal po okolici - na eni strani so se razprostirali širni gozdovi, na drugi pa se je teren spremenil. Nižavje se je preobrazilo v gričevnat gozdnat svet, ki pa se je še kar dvigal in v ozadju je bilo moč opaziti visoke gore, ki so predstavljale cilj Sadathove odprave. Brez kakršnega koli pomislega se je Sadath odpravil naravnost v smeri gora, njegova glava pa je bila prepojena z zmagoslavnimi mislimi.

Skozi sence dreves je odhajajočo transportno ladjo opazovala starka. Bila je silno stara, njena oči so bile motne, njena koža globoko nagubana, njena hoja pa težka in okorna. Takoj ko je plovilo izginilo, je počasi prikorakala iz grmičevja in stopila do ležečega neznanca. Opirala se je na dolgo leseno palico, na sebi pa je imela različne živalske kože, ki so prekrivale njene spodnje razcefrane kose oblačil.
Ob ranjencu je okorno pokleknila in si skrbno ogledala njegove rane. Desno nogo je imel pod kolenom odsekano, tu ni bilo več pomoči, na bedru leve noge je imel globoko rano, ki je krvavela, izproženo dlan desne roke pa je imel zveriženo. Starka je zamrmrala in izpod kopice svojih kož povlekla majhno stekleničko, nekaj zelenih listov in vrv. Stekleničko je odprla in kanila nekaj kapljic prozorne tekočine na odsekan ud, ki je silno krvavel. Nato je razprostrla liste in jih ovila okoli presekane noge, ter jih tesno zavezala.
Zatem se je spravila še nad druge poškodbe, tekočino je kapnila tudi na ranjeno mesto leve noge in ob dotiku tekočine s kožo se je zakadilo. Rano je prekrila z listi, naposled pa pozornost usmerila še na zlomljeno dlan. Tukaj kaj veliko ni mogla, pač pa je pobrala veje, ki so ležale na tleh, jih med seboj spretno zavezala in z njimi obtežila zlomljeno mesto. Naposled je nanj kapnila nedo drugo tekočino rahlo modrikaste barve in se utrujeno sesedla na mehko travo. S svojimi motnimi rjavkastimi očmi se je zazrla v fantov obraz in opazila, da so njegove oči odprte. "Počivaj in drži zobe" je spregovorila z globokim starikavim glasom. "Nekaj ur bodo nemogoče bolečine, nato bodo popustile. Ne premikaj se in vse bo dobro! Edino noge ti seveda ne morem povrniti." Starka se je počasi spravila na noge in se ozrla po okolici. Drugega nego živalskih zvokov ni bilo, kraj je deloval povsem tih in odmaknjen, toda ženske to ni pomirilo. Nabrala je nekaj strohnjenih vej, ki so ležale v bližini, ter jih v krogu razporedila okrog ležečega fanta. Na konice palic je kapnila še eno svojih tekočin in ko je vse opravila, je bila videti bolj zadovoljna.

Luke se je počasi prihajal k sebi. Neznosna bolečina mu je preplavila telo, potem pa se zazl v rjave oči pred seboj. "Kaj je z nogo?" Poskusil je pomigniti s prsti na nogah, nvedar se ni nič zgodilo. "Led. Če odrezan ud damo v led ali pa če ga hladimo, ga lahko prišijejo nazaj. Prav gotovo imate še kje kaj leda. Ali pa vsaj kaj zelo hladnega. Recimo... Tekoči dušik." Daj no, prav gotovo ga imaš kje, prosim. "Kaj pa počnete, gospa?" je vprašal, ko je videl na pobira vejice. Potem je še nekaj nakapljala in Luke je skoraj ponovno padel v nezavst, ko se je premaknil. V sekundi je prebledel in postalo mu je grozno slabo. "Oprostite, nisem vaš še vprašal, vendar kako vam je ime?" Preveril je vse poškodbe-odrezana noga, odprti zlom zapestja, globoka rana desne noge. In še nekaj prask in odrgnin tu in tam. "Imate mogoče kakšno oblačilo? In mogoče celo... Transportno vozilo? Veste da je Sadath tukaj?"

Starka je nekoliko pomilovalno pogledala proti njemu, ki je ležal v krogu. Roke je razprostrla in z njimi pokazala na drevje, ki se je razprostiralo daleč okoli njiju. "Kje neki bi lahko hranila led ali pa tekoči dušik? Sem morda videti, kot da pod svojimi oblačili skrivam vesoljsko ladjo? Toda da, to, da je tu prekleti Sith, sem začutila še predno je bilo njegovo plovilo predrlo atmosfero." Sedla je na tla in prekrižala noge, ter si začela nekaj nerazločnega mrmrati v brado. Njene besede so bile čudno hipnotične in delovale so uspavalno in pomirjujoče, da je Luke kmalu potonil v spanec in pozabil na bolečino in na Sadatha. Med tem, ko je spal, je starka nadaljevala s svojo meditacijo. V svojih mislih je videla senco, ki je ležala nad mislimi mladega padawana in z odločnimi besedami jo je preganjala v svojem čudnem inu mističnem jeziku.
Ko se je Luke zbudil, je starka izginila, prek njegovega telesa je bila razprostrta mehka živalska koža, ob njem pa je ležala dolga lesena palica, na katero se je bila poprej opirala starka. Noge mu ni nič več moglo povrniti, toda s palico bi si lahko pomagal toliko, da bi našel pomoč, ki mu je starka sama ni mogla nuditi. Vejice, ki so poprej tvorile krog okoli mladega moškega, so bile zdaj razpostavljene v povsem drugačnem vzorcu: puščici, ki je kazala nekam v goščavo.

"Kaj pa vem. Jediji so vsega sposobni." Začela je nekaj mrmrati, Luka pa je vleklo v dremež. "Kaj..." je začel, potem pa je obmolknil. Slišalo se je samo enakomerno dihanje in starkino mrmranje, vse ostalo pa je potihnilo.
Ko se je Luke zbudil je na sebi začutil živalsko kožo. Počasi jo je odrinil se ozrl naokoli. "Gospa?" je poklical mehko. Nič. "Em... Gospa?" je ponovil, tokrat malo glasneje. Shit, kam je šla? Ob sebi je našel palico in se namrščil. Torej moram iti. Ampak kam? Počasi je vstal in se ponovno ozrl naokoli. Potem je zagledal vejice, ki so se razprostirale v vzorcu. Ampak niso tvorile krog, temveč nekakšno puščico. Počasi je s pomočjo palice vstal in se namrščil. Zelo, zelo počasi je napredoval, hodil proti smeri, ki mu je narekovala puščica. Naredil je več vmesnih postankov, končno pa je stopil v gozd. Vsepovsod je bilo bujno rastje in prsti se skoraj ni videlo. Slišal je brenčanje žuželk in pogoltnil je slino. Nekaj ga je piknilo in namrščil se je. "Preklete žuželke. Prekleti Sith." Jezno je hodil naprej in ko se je že skoraj zvečerilo je prišel do neke jase. Slišal je žuborenje vode in to ga je malo razveselilo. Noge je potisnil v ledeno vodo in z zdravo roko zajel vodo. Naredil je nekaj požirkov, potem pa si vodo zlil po laseh in po obrazu. Malo se je osvežil in razmišljal o najboljšem zavetju pred Arbrinem podnebju. Potem pa je slišal nekaj korakov in zajel je sapo ter se obrnil.

((Kakšen Jedi mogoče?))

"Gospodar moj, mesto je pripravljeno" se je oglasil eden od sithovskih morilcev, izurjenih za ubijanje. "Bilo je povsem prazno, v to sem prepričan. Ga želite obiskati?" Darth Sadath je sedel sredi širne jase, njegove noge so bile prekrižane in njegove oči zaprte. Bil je meditiral, ko ga je Sith zmotil in če bi šlo za kaj drugega, bi ga Sadath brez vprašanja ubil, a zdaj mu je prinesel tako dobro novico, da se je odločil prekršiti svoj običaj.
"Zdaj ne, čakajo me drugi opravki. Grotto bom obiskal, ko bom gospodar tega sektorja, to pa še nisem. Sem v tvojem glasu začutil nelagodje?" Ton njegovega glasu je bil hladen, drugače pa povsem mirne in niti najmanj privzdignjen. "Nelagodje? Oprostite mojster, a ne vem, o čem govorite." Čeprav je bil Sith s svojo črno usnjeno obleko in rumenkastimi očmi sila krvoločen, mu je zdaj bilo rahlo nelagodno.
"Ne veš? Si prepričan Thard? Dobro veš, da lahko samo mignem s prsti, pa boš že hrana krvoločnim bestijam. Tega si pa ja menda ne želiš?"
"Ne mojster, seveda ne." Za hip je pomolčal, nato pa nadaljeval. "Ena skupina oglednikov je naletela na nenavadno lebdeče bitje iz čiste teme, ki jih je zrlo z grozljivimi očmi. Poskušali so ga napasti, a blaster ga sploh ni poškodoval, ko pa so ga naskočili Sithi, je bitje izginilo. Od takrat naprej ga ni več ugledal nihče. Tega vam nisem povedal, ker se mi ni zdelo pomembno, verjetno pa so si stvar itak izmislili, da bi stvar malo pomračili."
Sadath ni z ničemer nakazal, kaj si misli o zadevi in čeprav bi ga slednja nemara zanimala, je zdaj imel povsem drugačne skrbi. V Sili so bili veliki premiki, nekaj mu je govorilo, da tisti izmeček od Mortema še živi, a tu je bilo še nekaj drugega. Moral bo nazaj na svoje plovilo in preveriti situacijo na lastne oči. "Tako torej? Sporoči jim, naj si stvari drugič ne izmišljujejo, saj mi ni do tega. Zdaj pa me pusti." A Thard je še kar vztrajal na svojem mestu in Sadathu je začelo presedati. Naposled je vstal in se s svojimi žadasto hladnimi očmi zapičil v enega izmed vajencev. "Nisi slišal mojega ukaza?"
"Sem, a še nekaj je... Ogledniki so našli tistega fanta, ki je z nami pripotoval na Arbro. Menda je živ in zdrav, pravkar pa je namenjen k jezeru južno od tod."
"Tako torej, ta fant je bolj trpežen, kot sem si mislil. Pripravite transporno ladjo, moje bivanje na Arbri se za krajši čas končuje."
"Prav mojster." Sithovski morilec se je priklonil in urno izginil, Sadath pa se je še nekaj časa zadržal na istem kraju, nato pa tudi sam počasi izginil v gosto goščavje. Z rokami, prekrižanimi na hrbtu, je počasi korakal proti jugu in se pri tem povsem posvetil Sili, tako da je zaznaval vsakršno bitje, ki se je nahajalo v bližini. Večinoma je šlo za zveri različnih velikosti, od majhnih in nepomembnih, do nekoliko večjih, a tudi te Sithu niso predstavljale nikakršne nevarnosi. Vse so ga puščale pri miru, tako da je brez ovir prikorakal do nove jase z majhnim jezerom, ob katerem je bil Mortem. Noge si je močil v vodo in bil pri tem tako nepazljiv, da se mu je Sith Lord izza hrbta povsem približal in tam obstal. "Pozdravljen Mortem, vidim da si krepkejši, kot sem si predstavljal. Prestal si test, ki sem ti ga namenil in se izkazal za bojevnika, vrednega, da se zapiše v zgodovino Sithovske kulture. Za nagrado si lahko izbereš, karkoli si poželi tvoje srce, a najprej bova morala nazaj na moje plovilo, saj sem trenutno brez vsega." Sadath se mu je še približal in segel po lastnem svetlobnem meču, ki mu je visel za pasom, meču, ki ga je pridobil davno tega in s katerim je potolkel že toliko nasprotnikov. "V znak zaupanja ti izročam svoj svetlobni meč in vedi, da ti s tem izkazujem ogromno čast, saj kaj takega nisem storil še nikoli. Moji Sithovski morilci bi se zanj pobili, meni pa pomeni več, kot karkoli drugega. Vzemi ga in ga nosi kot zagotovilo, da moje besede držijo. Če ti na Ravianatu ne izročim tistega, kar si želiš, ga lahko obdržiš za vedno." Meč mu je vrgel v travo in mirno obstal na mestu.

Glas prejšnjega mojstra ga je presenetil in hkrati nekoliko prestrašil. Nagon v njem mu je dopovedoval da je vse skupaj samo past, da naj ne naseda čemu tako patetičnemu. "Vril si se, Sith." Pogoltnil je slino. "Kako naj vem da ni vse skupaj samo past? Da me..." Umolknil je sredi besed. Sadatha je pozorno opazoval s svojimi modrimi očmi arktičnega volka. Senca se mu je približala, Luke pa se je hotel umakniti nazaj. Ni mu uspelo, saj je za njim stala ogromna kotanja polna vode, pred njim pa Sadath. "Prav, mojster. Vrnil sem se." In izdal svoj red. Dvignil je roko in žaromeč mu je žvignil v rapzrto dlan.

"Vrnil se se, Mojster." S pomočjo palice je vstal in pri tem se mu je obraz spačil od bolečine. "Pripravljen sem." Pripravljen je bil slediti Sadath, spet zamenjati in izdati Red za njegovo varstvo. Ampak to mu ni bilo pomembno. Pomembno mu je bilo, da mu Sadath popravi nogo. Oziroma njegovi zdravniki. Ali pa drugi vojaki. Možnosti je ogromno, želel si je nazaj nogo. In želel si je moči.

"Dobro, zelo dobro, moj mladi vajenec" je hladno odvrnil Sith Lord, medtem ko so njegove grozljive oči poblisknile. Zgolj moj si in jaz odločam, kakšna bo tvoja usoda. Lahko te strem kot strohnjen les, lahko pa te koristneje uporabim. Njegove ustnice, ki so bile v popolni temi, so se zavihale v preračunljiv nasmešek, saj je šlo vse natančno tako, kot si je Sadath zamislil.
Arbra je bil začetek njegove osvajalne poti, poti, na kateri ga ne bo nič ustavilo. Arbra je bil prvi planet njegovega novega kraljestva iz majhnega se vedno rodi veliko. Med meditacijo je sklenil, kaj bo njegov naslednji korak - zavzetje planeta, ki ni tako nepomemben kot Arbra. Prav lahko bi s svojo križarko planil v znano vesolje in nepričakovano napadel kakšen naseljen planet, a tedaj bi se izdal, vsi bi vedeli zanj in zmaga bi bila hkrati poraz. Njegovo najmočnejše orožje je bila tema, ki je ovijala njegove poti in drugim preprečevala, da bi o Sadathu karkoli izvedeli.
Pomembnih planetov je bilo več in med njimi niso bili zgolj takšni, ki bi morali biti gosto poseljeni, še zdaleč ne. Prava pomembnost se skriva v njihovem pomenu, njihovi zgodovini in njihovih sledeh. Ta misel mu je nudila odlično izhodišče za naslednji cilj - Rakata Prime.
Ko je Mortem vstajal, Sadath ni spregledal bolečine na njegovem obrazu, še bolj pa ne palice, s katero si je pomagal vpričo izgubljene noge.
"Bolečina je učenje Mortem, brez nje bi bili mehkužci in bojazljivci, z njo smo skale in neustavljivci. Tvoja noga pa je bila potrebna izguba, a ne skrbi, na Ravianatu jo dobiš nazaj. Najina pot k zmagoslavju se šele začenja." Potrepljal je fanta po njegovi rami in se tedaj zazrl v nebo, saj je zaslišal oddaljeno brnenje motorjev.
In res, Sithova transportna ladja se je vračala, previdno je zaokrožila nad precej ozkim travnikom, ki je obraščal jezero in se počasi spustila na njegovo sredino. Rampa se je spustila in ven je prikorakalo pet vojakov v srebrnih oklepih in maskah. Pred Sadathom so pokleknili in eden od njih je spregovoril "Moj gospod, vaša ladja je pripravljena. Možje so se razkropili po planetu, večino jih preiskuje podzemno mesto, nekaj pa se jih je odpravilo v divjino, da bi poiskali potrebne surovine in morebitne zanimivosti. Mi smo vsi, ki se z vami vračamo na Ravianat." Sith Lord je na kratko pokimal in napravil nekaj korakov, nakar se je spet ustavil. "Pospremite Mortema v plovilo in ga naslavljajte kot svojega poveljnika." Vojak je prikimal in skupaj z drugimi pohitel do Lukea, da so mu ponudili oporo.
Notranjost plovila je bila zdaj prazna in Darth Sadath je urnih korakov stopil v pilotsko kabino, kjer je na svojem mestu sedel starejši pilot njegovega plovila. "Moj gospod" je dejal, ko je Sith vstopil in že mislil vstati, a ga je Sadath s kretnjo roke ustavil. "Pusti na ceremonije, raje mi povej, ali je moja ladja že pripravljena." Kapitan je sedel in prikimal. "Nared je, moj gospod. Oprostite mi za vprašanje, ampak ni nekoliko tvegano pustiti može same na tem zakotnem planetu?" Sadath, ki si je skozi velika okna ogledoval zeleno okolico, je vprašujoče pogledal kapitana. "Tvegano? Niti najmanj kapitan. Saj ne bodo sami, vi boste z njimi in vam povsem zaupam."
"Jaz? Ampak a to pomeni..." Bil je silno presenečen, ton njegovega glasu pa ni mogel skriti nerazpoloženja, ko je izvedel za to novico. "To ne pomeni nič drugega, kot da boste ostali tukaj. Možje potrebujejo vesoljsko plovilo, da bodo lažje potovali po planetu, jaz pa imam na Ravianatu še dovolj transportnih ladij." Sith se je obrnil in brez nadaljnih besed odkorakal v svojo temačno kamro, kjer se je spet posvetil meditaciji, medtem pa so njegovega vajenca že pospremili v ladjo, motorji so zabrneli in ta se je vzdignila v nebo. Bolj ko so se dvigali, manjša je postajala Arbra in ko so se pripravljali da pristanejo na Ravianatu, ni bila drugega, kot velika zelenkasta krogla sredi prostranega črnega morja.

Glas mojstra mu je rezal v možgane, mu dvigoval želodes, njegove oči pa so bile samo okrutnost. Pazi se, Luke. Nikoli ne veš, česa je zmožen. Počasi je z neznosno bolečino stopal za temno postavo in se krotil, da nebi klonil od nagona, vročine in bolečine. Žuželke so bile grozno nadležne, podrast pa se je v parih urah razbohotila in komaj je verjel svojim očem. Stisnil je ustnice, ko je napravil naslednji korak.

"Razumem, mojster," se je odzval na njegove besede. Njegova roka na njem je na njega delovala kot hladen tuš in bol trdno je prijel palico. Boj se živih, ne mrtvih, mu je nekdo rekel dolgo nazaj. Še sam je pogledal v nebo, močno sonce ga je zaslepilo, vendar je vstrajal. Sam je zagledal transportno vozilo, potem pa se je spustilo na mehko travo Arbre. Poslušal je Mojstra, potem pa dovolil, da mu pomagajo. "Hvala," se jim je zahvalil in pospremili so ga v globinotransportnega vozila.